Po aferi Watergate, ki je Richarda Nixona, tedanjega predsednika Združenih držav (prvega v ameriški zgodovini), prisilila k odstopu leta 1974, se je Nixon umaknil iz javnosti. V tem času se je britanski televizijski voditelj David Frost poskušal prebiti na ameriško tržišče z newyorško pogovorno oddajo, medtem ko je Nixon pripravljal knjižne spomine.

Ko je Frost Nixonu ponudil dobrega pol milijona dolarjev za intervju, je Nixon na pobudo svojega publicista ponudbo sprejel, misleč, da bo lahko TV-dogodek in neizkušenega Frosta zlahka zmanipuliral sebi v prid. Predvsem je v intervju videl kot morda zadnjo priložnost popraviti svoj ugled pri ogorčeni javnosti. Frost pa je medtem imel težave z zbiranjem denarja, saj se za intervjuje takrat načeloma ni plačevalo, sploh pa ne tako vrtoglavih vsot. Poleg tega so ga zavrnile vse velike ameriške TV-hiše in je bil prisiljen poiskati neodvisne vlagatelje in si denar izposoditi od sorodnikov in znancev.

Dogajanje v filmu se torej vrti izključno okrog samega intervjuja in dogodkov, neposredno vezanih nanj, ki pojasnijo okoliščine, kako je Frostu sploh uspelo prepričati zloglasnega Nixona. Iz tega pogleda je tudi zanimivo ozadje priprav na intervju takšnega kova, ki vključuje različne ljudi, kot so svetovalci in poznavalci različnih področij na obeh straneh. Končno je šlo za maratonsko serijo intervjujev, posnetih v dvanajstih dneh, s končno nezmontirano minutažo slabih 29 ur. Najodmevnejši pa je bil seveda del o aferi Watergate, ko Nixon končno javno prizna, da ni ravnal prav.

Glede na to, da sta oba glavna igralca lika upodobila v več kot sto ponovitvah na odrskih deskah, ni presenetljivo, da nista nič manj prepričljiva na velikem platnu. Zlasti Langella je do potankosti ujel Nixonov manirizem in menim, da bi proteza nosu, kakršno je, denimo, imela Nicole Kidman v Urah do večnosti, le odvračala pozornost. Pristop Rona Howarda, ki se po lahkotnejših filmih iz začetka svoje režiserske kariere v zadnjih desetih letih osredotoča na resnejše tematike (Čudoviti um, Cinderella Man - legenda o boksarju), me je spomnil na Kviz (Quiz Show, 1994) režiserja Roberta Redforda, in vsaj tematsko na politično srhljivko Vsi predsednikovi možje (All The President's Men, 1976) z Redfordom in Dustinom Hoffmanom v glavnih vlogah. Howard skrbno stopnjuje napetost do ključnega trenutka v intervjuju, ko Frost končno pritisne na Nixona, ki končno sprevidi, da se je znašel v brezizhodnem položaju, kateremu pa se iz ponosa ne bo izognil. Od stranskih likov bi izpostavil Sama Rockwella in Oliverja Platta v vlogah Frostovih svetovalcev, ki poskrbita za nekaj komičnih prizorov, ki uspešno razbijejo sicer resno nit zgodbe.

Ocena: 4; piše Uroš Šetina