Mamet velja za enega izmed najpomembnejših ameriških dramatikov, ki se v svojih delih loteva izključno moškega sveta in znotraj tega moškega merjenja moči in potrjevanja identitete, kar se navadno dogaja na polju poslovnega delovanja njegovih junakov. In kolikor so tu uspešni, toliko moškega je v njih.

Mamet je Glengarry Glen Ross napisal leta 1983; gre za svet nepremičninskih mogotcev, katerih podjetja se polastijo še večji in še bolj brezobzirni mogotci, ki brez kakršnih koli zadržkov sprovocirajo tekmovanje v prodajanju (po vsej verjetnosti) ničvredne zemlje, kar pa je predvsem dokazovanje moči, torej tudi boj za preživetje.

Tri desetletja po nastanku je Mametovo besedilo še vedno zelo aktualno, Taufer pa ga je v sodelovanju z dramaturgom Tomažem Toporišičem dodatno aktualiziral za naš prostor in poslovenil imena tako ljudi kot krajev. Sicer se zdi, glede na vsesplošno amerikanizacijo našega sveta, takšna prilagoditev nekoliko nepotrebna, saj nam angleška imena ne predstavljajo kakšnega oddaljenega sveta, prej so nam zelo domačna, obenem pa je prav zato slovenjenje dobrodošlo. Kljub temu pa se gledalec nekako ne more znebiti občutka, da se vse skupaj le dogaja nekje v Ameriki, kjer je nepremičninski trg – vsaj tako si mislimo – še bolj neizprosne narave kot pri nas.

Mamet dramo gradi s skrbno izdelano rabo jezika, s katerim tvori navidezno realistične, a precej nenavadne dialoge, s pomočjo katerih ustvarja dramski siže. Jezik drame je pravzaprav neverjetno banalen, ponekod skoraj do skrajnosti prostaški, ponekod spet uglajen – tak kot bi ga uporabljali v boju – in iz te jezikovne udejanjenosti izhaja tudi Taufer (lektorica predstave je Mateja Dremelj).

Glavnina dramskega dogajanja se tako dogaja znotraj dialogov (ob tem pa igralskih vložkov), okrepljenih s kakšnim raztreščenim stolom v zakotni pisarni, brez blišča in precej neosebnim hladom (scenografija Matej Stupica), z izjemo prizora, ki pa prav tako namiguje na brezosebnost, na vlaku, kjer najuspešnejši prodajalec zapelje nič hudega slutečega bogatina. Prehode med prizori in menjavo scen zapolnjuje elektronsko prijetna glasba Aleksandra Pešuta – Schatzija, ki celotni predstavi vdihne občutek lahkotnosti in zabave, predvsem pa popestri čakanje na nadaljevanje.

Prav to pa je – kot se zdi končni namen predstave – komičnost. Ta se od začetka do konca stopnjuje, in bolj ko se okoliščine zaostrujejo, bolj postaja njihovo podajanje komično, čeprav za vsem skupaj ne tiči nič drugega kot to. Tauferjeva predstava nam tako ponudi uro in pol prijetnega zabavanja, pri čemer zbledi vsa neizprosnost poslovnega sveta in njegove napake, kot tudi zbledijo mametovski "mačo" boji. Ostane pa nam prijeten občutek. Pa je to res to, kar nam naj bi ostalo, potem ko smo priča neizprosnosti sodobnega sveta, ki meni nič tebi nič tepta vse okoli sebe?