Isti občutki so prišli na dan, ko sem preveril imena, ki tvorijo ustvarjalno ekipo filma, od osrednjega lika, igralca Andreja Nahtigala, do režiserja, Stjepana Drače, ki je študiral na prestižnem praškem FAMU-ju. Megla se je začela dvigovati, ko sem prebral, da gre pri tem delu za gverilsko igrano-dokumentarni film, za "rezino življenja", "posneto v realnem času, med resničnimi ljudmi, ki znajo svoje vloge na pamet", in da "Nahtigal igra sebe".

Hitro sem se spomnil, da je Goveja postrv svojo prvo, očitno ne najuspešnejšo predstavitev občinstvu doživela že leta 2005. Kar je nekako pojasnilo tudi pripis k naslovu – namreč da gre za Director's cut, režiserjevo različico. Nekako po prvi tretjini filma sem se preprosto odločil, da si ne bom razbijal glave z vsemi temi podatki in bom užival v tem, kar se dogaja pred mano na platnu. Povsem vseeno je namreč, kaj pomeni Goveja postrv in kaj naj bi pomenilo "igrano-dokumentarni film", v katerem igralec "igra sebe".

Opravka imamo s prepričljivim, pristnim in življenja polnim portretom posameznika, ki ljubi življenje in ustvarjalnega duha; ki zna ceniti male radosti vsakdana in se zaveda, da ga stik s soljudmi lahko le oplemeniti; ki ne more ostati ravnodušen ob lepoti, pa naj se ta pred njim pojavi v podobi prelestne ženske ali v besedah z žarom prebrane poezije; navsezadnje pa zna to prepoznati tudi v virtuozno izvedenem metu "kugle" za balinanje.

Z Govejo postrvjo pa je slovenski kulturni prostor dobil še nekaj več: dobil je delo, ki slavi urbano pokrajino in urbanega ustvarjalnega duha. In čeprav sta tako začetek kot zaključek filma umeščena na izolsko punto, pa sta vendarle še vedno tako izrazito znotraj tiste značilne urbane pokrajine, ki ji poje slavo to čudno in nenavadno, a po svojem duhu preprosto krasno delo.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).