je ob vsaki postavitvi predmet novih interpretacij, kar je večinoma dobrodošlo, ker nam – kot velja neki splošni konsenz – na ta način vedno znova tudi naš čas kaže v novi luči. Vprašanje je le, kaj nam mariborska postavitev Hamleta želi povedati in pokazati.
Dobro uro trajajoča postavitev hrvaškega režiserja Krešimirja Dolenčića, ki je po spletu nesrečnih z boleznijo zaznamovanih okoliščin zamenjal prvotno izbranega režiserja Gáborja Tompo, Hamleta v precej skrajšani različici avtorske adaptacije asistenta režiserja Roka Pečečnika okrni do te mere, da na odru ostane le še osnovna zgodba slovitega danskega princa, vsa njegova razmišljanja in soočanja z bivanjskimi vprašanji pa so porazgubljena nekje spotoma v sicer logično zastavljeni zgodbi. Kot so izgubljeni tudi številni liki in marsikatera osnovna vodila še obstoječih likov.
Med vsemi še ohranjenimi liki izstopata preveč karikirana kraljica Gertruda (Nataša Matjašec Rošker) v malomeščanskem kostimčku in (pozneje) krznenem plašču (kostumografija Nika Erjavec), ki, kot kaže, živi predvsem za zunanjo fasado, vse drugo pa je ne zanima, čeprav je morda sama med tem zlorabljena, in prav tako v karikaturo spremenjen, z grbavostjo opremljen kralj Klavdij (Branko Jordan). Njuni igralski kreaciji sami po sebi v lika vnašata zanimive interpretacije, ki pa ostajajo v okvirih celotne uprizoritve nekoliko pretirane. Vsi drugi liki so namreč jasno prizemljeni in na realnost pripeti do te mere, da tudi duhovi ne strašijo več po Elsinorju kot tudi gnilobe tam ni več zares čutiti (ta pač postane karikatura). Je pa po drugi strani mogoče čutiti oprezanje, vohunjenje, opazovanja, zasledovanja v slogu paparacev, nekako v vsesplošnem duhu današnjega spletnega 'big brother is watching you' in 'bodimo slavni nastrojenosti', kar med drugim omogoča tudi izčiščena, temačna scenografija Nike Erjavec in Matica Gselmana. Vendar pa ti sicer satirični vrivki, ki (samo) nakazujejo nekakšen sodoben premislek Hamleta, ostajajo nerazviti, sama predstava pa ostaja v klasično razumljenem shakespearjevskem svetu.
Osnovna težava mariborske postavitve Hamleta je njena zgostitev. Ne glede na jasno zastavljeno in očitno premišljeno priredbo ter tekočo režijo, ki Hamleta na oder postavlja v enem zamahu, paradoksalno prav pozitivne strani uprizoritve rezultirajo v negativni smeri in celotno tragedijo priredijo do te mere, da ostanejo samo še osnovni in bistveni dogodki, celoten tempo pa predstavo in like peha do upehanosti.
Bistvena filozofska vprašanja in razmišljanja so umaknjena do te mere, da čeprav je interpretacija Jurija Drevenška osredotočena na lik sam in se napaja predvsem iz njegovih realnih osnov, Hamletova dejanja ostajajo brez jasnih motivacij in brez t. i. hamletovske norosti. Morda ga lahko razumemo kot nekoliko zmedenega mladeniča, čeprav ne vemo natančno, kaj ga je zmedlo. Kot bi bil le upornik brez razloga. Podobno se godi tudi z Ofelijo Nike Rozman, ki zaradi okrnjenosti preprosto nima dovolj prostora za interpretacijo; njen skok iz romantične zaljubljenosti v samomorilsko norost pa je izgubljen v zvočni kulisi žuborenja vode (skladatelj Stanko Juzbašić). Izrazito dodelana estetska plat predstave pa resnično deluje le v prizoru mišnice, ki z vizualno dramaturgijo in koreografijo Sergia Moga pove več kot z besedami, čeprav so mlajši člani zasedbe dokazali, da so dorasli tudi monologom (Žan Koprivnik kot Grobar 1).
Ne glede na nakazana razmišljanja, strnjeno dramaturgijo in tekoči ritem je v Dolenčićevem Hamletu zaznati luknje; zdi se kot, da je celotna uprizoritev nekje izgubila svoje razloge in postala nekakšna instant različica Shakespearove tragedije. Pa danes, ko je življenje že tako ali tako instantno nastrojeno, res potrebujemo tudi instant različico tragedije brez temeljnih premislekov, čeprav estetsko prepričljivo in gledljivo?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje