Farmacija ni le veda o zdravilih, danes je brez dvoma ena najpomembnejših in najdonosnejših gospodarskih panog. Ko ji dodamo še besedo kapitalizem, dobimo novo polje preučevanja. To pa postane sila spolzko, če kapitalizem razumemo kot željo po ekstremnem kovanju dobička.

Že večkrat uporabljen priročen zaplet
Svet filma omenjeni nastavek s pridom izkorišča v filmih zarote, trilerjih, srhljivkah in grozljivkah. Saj veste - vojska razvija neki virus, ta nepričakovano pobegne in pustoši vse pred seboj. Ali pa - velika korporacija razvije zdravilo za redko bolezen, ki je pred tedni nepričakovano izbruhnila (pozneje pa se izkaže, da jo je sama ustvarila, zaradi kovanja dobička pač).

"Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi?"
Tudi Hibrid zlorablja farmacijo ter jo potiska čez rob etike in morale. Clive (Adrien Brody) in Elsa (Sarah Polley) sta ljubimca in zdravnika, specialista za genetiko, ki imata v farmacevtskem podjetju povsem proste roke pri raziskovanju živalskih proteinov, pri tem ustvarita nenavadna bitja, ki bi lahko služila v boju proti različnim degenerativnim boleznim. Njuno domišljijo buri vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi pri ekspirementiranju dodala nekaj človeškega DNK-ja. "Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi?", Elsa opraviči gensko mešanje človeka in živali. Ko gledalec sliši to krilatico, že ve, da se bo zgodilo nekaj slabega, zelo slabega.

Ne sprehod - šprint po razvojni psihologiji
Zdravnika tako ustvarita bitje, ki raste izjemno hitro - v dobrem mesecu se iz "piščančje" oblike razvije v nekaj, kar je skoraj podobno odraslemu ženskemu telesu (tega posodi Delphine Chaneac). Na tem mestu se srečamo z (razvojno) psihologijo. Zdravnika, ki se pred eksperimentom izogibata starševstvu, v hipu nehote postaneta ravno to - starša. A česa sploh? Pri tem razvoj bitja doživljata v skrajnem pospešku. Še preden se dobro zavedata vseh razsežnosti svojega dejanja, svojega "otroka" skrivata v kleti raziskovalnega centra. Je kdo pomislil na Josefa Fritzla? Oba primera imata grozljivo izhodišče - spočetje. Otroci človeka in pošasti (Elisabeth in Josef) so zaradi temačnega, klavstrofobičnega zapora fizično in psihično zaostali. Ustvarjeno bitje v Hibridu ima človeške in nečloveške korenine, ravno živalske pa "eksplodirajo" in gledalcu nudijo številne razmisleke o sodobni družbi - o definiciji in (redefiniciji) družine, vzgoje in starševstva, hkrati pa nudijo grotesken pogled na Ojdipov kompleks.

Po Kocki spet nadpovprečen film Natalija
A to sploh še ni vse, režiser Vincenzo Natali zgodbo ves čas stopnjuje in ji dodaja številne neverjetne preobrate, ki pa vendarle zdržijo vso (interpretativno) težo. Zadnji del filma sicer podleže klasičnemu lovu na "stvor", ki kot po pravilu uide nadzoru stvaritelja (Frankenstein), a Hibrid vseeno pomeni žanrski presežek. Natali si je ime ustvaril z domiselnim prvencem Kocka, s pozneješimi izdelki se je kar precej oddaljil od zastavljene kakovosti, Hibrid pa predstavlja pozitiven korak k prej omenjeni Kocki.