Irska režiserka Kirsten Sheridan, hči (za zdaj še) slavnejšega Jima Sheridana (Moja leva noga), je, utrujena od zbiranja sredstev za kak visokoproračunski projekt, menda naletela na brezplačno snemalno lokacijo - in sklenila priložnost izkoristiti. Okrog tega prizorišča, hipermoderne, dizajnerske hiše nekje na morski obali, je spisala 15 strani dolg scenarij. Svojim igralcem nato ni razkrila zapleta, jih je pa prisilila v improviziranje dialogov. Nastala je Hiša lutk, portret jezne mlade irske generacije, ki so jo na cedilu pustile Cerkev, zadolžene banke, vlada in lastne družine. Ker svojega besa ne znajo razumeti, kaj šele artikulirati, se zatečejo v sistematično, dekadentno uničevalnost.

V zgoraj opisano stekleno palačo na plaži sredi noči vdre pet najstniških prestopnikov. (Sicer se zdi rahlo nenavadno, da ima hiša očitno vse pod soncem razen delujočega alarma, pa tudi to, da nikogar ne skrbi, da bi se lastniki vsak hip vrnili domov, ni povsem logično - a potrpite.) Nočni gostje se v hipu počutijo doma in že po parih minutah je dnevna soba videti kot oko ciklona: po zraku frči hrana, krožniki padajo na tla, bar je izropan in preproga potacana.
Medtem ko se Denise (Kate Brennan), Shane (Shane Curry), Darren (Ciaran McCabe) in Eanna (Johnny Ward) izživljajo nad dragocenim pohištvom, ki jih najbrž jezi zato, ker vedo, da ga sami v življenju nikoli ne bodo imeli, se Jeannie (Seána Kerslake) po praznih spalnicah sprehaja z odsotno domačnostjo, ki daje slutiti, da je lagodnega življenja vajena bolj kot njeni razgrajaški prijatelji v trenirkah. Ti se medtem dokopljejo do družinskega arhiva fotografij in že bežen pregled pojasni, v čem je kleč: Jeannie je očitno hči para, ki tukaj prebiva. Ko se "gostiteljica" iz spalnice pojavi v dolgi, razkošni rdeči obleki, se zmedenost četverice, ki med seboj in prijateljico nagonsko začuti prepad, zelo hitro spremeni v sumničavost in agresijo. Zakaj jih je Jeannie pripeljala sem? Kakšna je njena skrivnost? Še posebej nasilniški vodja tolpe Eanna je odločen, da bo resnico (in šifro družinskega sefa) iz nje zvlekel zlepa ali zgrda.

Stopnjevanje situacije prekine zvonec: na vratih stoji sosed, "boybandovsko" čedni in v snobovsko jopo zaviti sosed Robbie (Jack Reynor), očitno Jeannin nekdanji fant. Robbie se zabavi pridruži sprva previdno - kot zgrožen opazovalec, nato pa ga vse bolj razpuščene testosteronske bakanalije posrkajo vase. Zdi se, da je četverica fantov, ki se, prekipevajoča od plitko pod površjem brbotajočega koktajla agresije in hormonov, bori za položaj alfa samca, tik na tem, da postane nevarno nasilna. Občutek nelagodja v gledalcu bolj kot kakšni eksplicitni prizori vzbuja ta dinamika odnosov, nenehno spreminjajoča se temperatura razpoloženja v sobi, ki grozi, da se bo dogodivščina končala tragično.

Hiša lutk je bolj kot zaradi svojih precej jasnih družbenokritičnih motivov uspešna zato, ker je scenaristka in režiserka znala ujeti krhko ravnotežje med prijatelji, ki so v enem hipu najtesnejši zavezniki, v naslednjem - po napak interpretiranem pogledu ali slabem "tripu" - pa tik na tem, da se drug drugega lotijo s kladivom.
Film je bil skoraj v celoti posnet s kamero iz roke, kar pripomore k večjemu občutku gledalčeve vpletenosti v zgodbo, obenem pa nam k sreči prizanese z živčno tresavostjo nizkoproračunskih grozljivk. Posebej velja izpostaviti še glasbeno podlago, ki pobesnelo demoliranje na mestih spreminja v skoraj graciozno koreografijo, in ki jo je posebej za film ustvaril Howie B. (Izvrstno je uporabljena tudi pesem Lose Your Soul skupine Dead Men’s Bones, na čelu katere je nihče drug kot Ryan Gosling.)

Razpleta tukaj seveda ne moremo razkriti - dovolj naj bo opomba, da se celoten ton filma v zadnjih petnajstih minutah popolnoma spremeni. Razgrajaška noč in zgodba se končata z biblično alegorijo, ki se s svojim sporočilom upanja zdi rahlo preveč programska in patetična, da bi sploh spadala v isti film. A celota ostaja močna, ganljiva filmska izpoved, o kateri človek razmišlja še po odhodu iz kinodvorane.

Hišo lutk si lahko ogledate še 12. 11. ob 17.15 (v Linhartovi dvorani) in 16. 11. ob 21.30 (v Kosovelovi dvorani).

Ocena: 4; piše Ana Jurc