London, osemdeseta leta 19. stoletja. Mortimer Granville (Hugh Dancy) je napreden, sposoben mlad zdravnik, ki ne more obdržati službe, ker v vsaki bolnišnici pridiga o "nekakšnih nevidnih majhnih živalih", osebni higieni in prednostih čistih obvez. Ko končno najde delo pri premožnem zasebnem zdravniku, se zdi, da mu je sekira nazadnje le padla v med: nobene nevarnosti ni, da bi pri Dr. Dalrymplu (Jonathan Pryce) koga ubil z mikrobi - največ, kar mu grozi, je razboleno zapestje.

Dalrymplova ordinacija je namreč zatočišče za dame iz visoke družbe, ki jih pesti cela vrsta nedoločnih muk, od melanholije in nemira pa do "nekakšnega hrepenenja" in splošne razčustvovanosti. Histerijo, ta priročen krovni pojem za vse šibkemu spolu lastne nadloge, ki so posledica "preveč aktivnega delovanja maternice", je k sreči mogoče pozdraviti z malce ročne masaže. In ker po viktorijanski logiki ženska ni sposobna čutiti spolnega ugodja brez moškega organa, gre pri vsem skupaj za strogo kliničen postopek, varno skrit za žametno zavesico, in pri katerem ni nobene nevarnosti, da bi gospod doktor dejansko videl, s čim se ukvarja.

Stroga znanost gor ali dol: odkar ima praksa mladega, čednega vajenca, posel cveti. Granville, ki je vrgel oko na mlado, kultivirano in pohlevno Dalrymplovo hčerko Emily (Felicity Jones), je na dobri poti, da se k staremu doktorju priseli kot naslednik in zet. Svetlo prihodnost mu lahko prepreči le dvoje: krči v prezaposlenih prstih in zdravnikova druga hčerka, jezikava sufražetka Charlotte (Maggie Gylenhaal), ki ob vsaki priložnosti pove, da histerija po njenem ni drugega kot pretveza za nezadovoljenost gospa, ki jih njihovi možje ne znajo ali nočejo potešiti, njen oče pa je oportunist, ki jih s pridom izkorišča.

Medtem ko se Mortimer odloča (in mi že vemo), ali mu je res bolj všeč tista sestra, za katero se je najprej ogrel, mu "delovno poškodbo" roke pozdravi dandyjevski prijatelj Edmund (Rupert Everett), nekakšna šarmantna kombinacija norega znanstvenika, Sherlocka Holmesa in Oscarja Wilda, ki pride na idejo, kako bi se dalo prirediti mehanski brisalec prahu.

Seveda je jasno, da se je morala Tanya Wexler, če je hotela zgodbo o izumu vibratorja posneti na neekspliciten način, nasloniti na humor: a če je višek duhovitosti britje norcev iz trapastih zablod medicine v 19. stoletju, se zna film hitro znajti v škripcih. "Oh, kakšni bebci so bili včasih!" je pač zgolj groba poenostavitev, ki v sebi nosi (morda ne čisto zasluženo) implikacijo o današnji vsesplošni naprednosti in razsvetljenosti.

Kdo je torej tarča posmeha? Ženske?
Gotovo mora obstajati kakšen boljši način, kako prikazati zgrešene moške predstave o ženski seksualnosti, kot je paradiranje matronastih, obilnih gospa, iz katerih v trenutku "paroksizma" (besede na o- v Histeriji ne boste slišali) bruhne arija iz La Traviate, ali posušenih starih devic, ki ob pogledu na mladega zdravnika zaljubljeno plahutajo s trepalnicami. Bog ne daj, da bi se "terapiji" podvrgla kakšna mlada, privlačna ženska (z izjemo prostitutke). Kako torej resno jemati scenarij, ki je žrtev istih predsodkov, ki jih očita svojim moškim protagonistom?

Če temu dodamo še programsko recitiranje govorov o razrednem boju in neenakosti med spoloma, ki jih režiserka na jezik položi (za ta film čisto predobri) Maggie Gylenhaal, namesto zabavne, žgečkljive komedije z globljim sporočilom dobimo plehko, moralizirajočo lekcijo iz zgodovine z boleče predvidljivim razpletom. Škoda, kajti vprašanje ženske pravice do užitka v času, ko je bil orgazem pri nežnejšem spolu popolnoma nezamisljiv koncept, bi vendarle moralo biti dovolj dobra iztočnica.

Ocena: +2; piše Ana Jurc