No, morda obstaja še ena vzporednica: podobno kot Cronenbergov nedavni filozofski filmski eksperiment je tudi Holy Motors film, ki vam bo bodisi silno všeč ali pa ga ne boste mogli prenesti; vmesne poti skorajda ni. Predstavljajte si Davida Lyncha, ampak z več smisla za humor in (samo)ironijo - če že ob sami misli zavijate z očmi, potem Holy Motors morda raje preskočite.

Vsebino tega čudaškega projekta, v katerem je vsak obrat bizarnejši od prejšnjega, obenem pa se nobeno poglavje ne zdi naključno, bi lahko opisali kot nekakšen "dan v življenju" najbolj nenavadnega moža v Parizu. Bogat bankir, brezhibno urejeni gospod Oscar (Denis Lavant), sede v svojo limuzino; tisti dan ga čaka, kot mu pove njegova voznica (in pomočnica?) Celine (Edith Scob), kar devet sestankov. Do tukaj - nič nenavadnega. Med vožnjo Oscar na dan privleče več pripomočkov za filmsko masko, kot jih ima povprečno gledališče, in se počasi začne leviti v staro, pokvečeno ciganko; njegov prvi "sestanek" bo beračenje na ulici. Vse postojanke v dnevu možaka, ki očitno tudi "bogati bankir" v maniri Cronenbergovega Roberta Pattinsona ni, so vstopanja v že prej obstoječe zgodbe in situacije, v katerih, tako kot on, tudi drugi igralci izvajajo vnaprej določene vloge - pa naj bo to supermanekenka (Eva Mendes), ki jo s snemanja ugrabi kot poblazneli satir, ali pa stevardesa (Kylie Minogue), odločena, da bo naredila samomor. Vsaka od devetih epizod bežno, a niti ne preveč akademsko asociira na mitološke motive ali filmske klišeje. Celotno dogajanje ima določen pridih vnaprejšnje določenosti in dokončnosti - v isti sapi pa je evforičen, nadrealističen zdrs v groteskni svet sanj in/ali podzavesti.

Z vsakim naslednjim sestankom nam je manj jasno, katera izmed Oscarjevih identitet naj bi bila njegova prava. Vsaj dvakrat je na smrt ranjen, a se nato pobere in nadaljuje svojo predstavo. Ne vemo, kdo mu je naložil to bizarno službo (poslanstvo?) in kdo sestavlja mape, v katerih so opisane njegove identitete, zdi pa se, da se je Oscar svojega dela že rahlo utrudil: opravlja ga, kot izvemo, že dolgo, še od takrat, ko so bile kamere ogromne in vsem na očeh. Zdaj so praktično nevidne in včasih ni več prepričan, ali ga sploh kdo še gleda.

Poleg tega, da nas pušča v popolni temi glede svojega protagonista, Carax uživa tudi v spreminjanju tona filma: epizoda, v kateri igra poblaznelega klošarja na pokopališču, se začne krvavo in konča z nežno uspavanko, ki mu jo poje Eva Mendes, melodramatičen prizor ob smrtni postelji pa se kar naenkrat s komičnim zasukom prelevi v svoje nasprotje. Film, ki se na celi črti upira kategorizaciji, nenehno preklaplja med registri tragedije, komedije, farse, trilerja, erotike in celo muzikala.

Če pričujoči prispevek berete v upanju, da vam bo postregel z jasnim odgovorom na vprašanje "Kaj je umetnik torej hotel povedati?", vas moram razočarati. Holy Motors bi lahko verjetno bil preizpraševanje igralskega poklica in tega, kako skrajno nenavaden je že sam njegov koncept. Morda je filozofski razmislek o različnih vlogah, ki jih v življenju igramo, ali pa celo samo Caraxova oda protejskosti njegove muze in najljubšega igralca, Denisa Levanta. Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci? Misel ni nova, a verjemite, da na tak način še ni bila povedana.

Holy Motors si lahko ogledate še 15. 11. ob 11.00 v Kinu Komuna ali 18. 11. ob 21.00 v Kosovelovi dvorani.

Ocena: -5; piše Ana Jurc