Vžigalica: Nov projekt dvojca Neveldine/Taylor
Igričar je nastal v glavah dvojca Mark Neveldine/Brian Taylor, ki sta leta 2006 na platna spravila Crank (tako scenarij kot režija), akcijski film, ki je bil pisan na kožo Jasonu Stathamu. Leto 2009 je bilo za omenjeni dvojec naporno, saj sta poleg nadaljevanja Crank: High Voltage ustvarjala še Igričarja. Morda je preobilica dela delno kriva za relativno slab izkupiček in zatekanje k preverjenim rešitvam.

In medias res: Izbori si svobodo
Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost. Življenje v New Yorku je v rokah medijskega guruja Kena Castla (Michael C. Hall), ki je ljudi obsedel z računalniškima igrama Družba ter Ubijalci. V zadnji igralci krmarijo zapornike, ki se med seboj (v resnici) pobijajo. Zapornik, ki preživi 30 iger, si prisluži svobodo. Tej je po 27 borbah kot prvi izjemno blizu John Tillman (Gerard Butler). A Castle ima svojo računico, saj naj bi Tillmanova izpustitev lahko resno omajala njegov imperij ...

Ideja: Kako "živo" je vaše življenje?
Po žilah Igričarja se pretaka ogromno družbenih idej - na prvem mestu je nedvomno pretirana uporaba računalnika. Prav gotovo poznate vsaj koga, ki ne more mirno zaspati, ne da bi vsaj nekajkrat na dan prek različnih socialnih omrežij (facebook, twitter ...) vesoljnemu svetu delil vsake misli, svojega jedilnika ali pa otročje štel število (virtualnih) prijateljev. Morda je korak do groteskne slike, ki jo ponuja Igričar ("zamaščeni" moški, ki ure in ure za svojega avatarja uporablja žive, mlade ženske) res še daleč, a simbolni pomen pasti zlorabe računalnika in interneta je zgovoren.

Za/proti: Kamera "raztrese" gledalca
Ideja je sama po sebi povsem legitimna in spodbudna, a kaj ko na končni izdelek lahko samo nemočno vzdihnem. Začetna napaka je že prikaz bitk, v katere se Tillman podaja. Režiserja sta pri tem izbrala tresočo kamero, s katero sta najbrž želela gledalce postaviti v kožo glavnega junaka, a končni izkupiček je boren. Če 17-letni Simon (Logan Lerman), ki krmari Tillmana, dobro pozna vse pasti, ki ga čakajo, in uživa v svoji "morilski rekreaciji", tega ne moremo trditi za gledalca. Tresoča kamera deluje povsem konfuzno. Posledica je povsem nasprotna: gledalec le nemočno čaka na konec bitke. Ena večjih napak pomeni Michael C. Hall v vlogi Castla, saj enostavno ni primeren za (to) vlogo zlikovca. Če gledalcu pri pogledu nanj kot na serijskega morilca Dexterja zaledeni kri, še ne pomeni, da je primeren za upodobitev medijskega manipulatorja. Žal ponekod izpade bolj neumen kot pa "gospodar lutk".

Sorodniki: Zgrabi košček ideje
Naslednja napaka je v sami zgradbi. Občutek imam, kot da sta avtorja iz nekaterih predhodnikov preprosto vzela del ideje in jo neobdelano vrgla v svoj film. Okvir zgodbe lahko tako najdemo v Running Manu, beg v lepši virtualni svet v Matrici, spoznanje, da stroji ne morejo živeti namesto človeka v Walleju in Nadomestkih, celo detajle, ki želijo biti pesniški (Tillman se pred začetkom bitke dotika prahu), prvotno seveda najdemo že kje drugje (Gladiator). Na koncu pred seboj dobimo zmes, ki je niti kakovosten kvas (v podobi dobre ideje) ne more "napihniti" oziroma povzdigniti v dober film.

Pod črto: Igračkanje s filmom
Delovni naslov Igričarja se je pred končno izdajo dvakrat zamenjal (Game v Citizen Game in nato v Gamer), s čimer sta se precej spreminjala tudi njegov pomen in poudarek. To pa je pravzaprav simbolni pomen celega filma - veliko dela, ki pa na koncu izpade kot nedoraslo "igračkanje".