Kako sploh opredeliti drugi film obetavnega britanskega režiserja Duncana Jonesa? Kot znanstvenofantastični film? Misteriozni film? Morda še najbolje kot osvežilni koktajl, s katerim boste obudili spomin na najboljše trenutke Neskočnega dneva, Deja vuja, Matrice, Umora na Orient Expressu in celo RoboCopa.

Pogled v ogledalo - kdo sem?
V tem koktajlu boste še najbolj uživali, če o vsebini filma izveste čim manj. Zato le nekaj najbolj nujnih besed. Vojak Colter Stevens (Jake Gyllenhaal) se prebudi na vlaku, ki potuje v Chicago. Okoli sebe nikogar ne prepozna, ne prikupne Christine (Michelle Monaghan), ki sedi ob njem, na svojo veliko grozo pa ob pogledu v ogledalo ne prepozna niti sebe.

Neskončno ponavljanje osemminutne simulacije
Kmalu izve, da je na vlaku bomba, ki bo v osmih minutah eksplodirala, in nato tudi v resnici eksplodira. In to večkrat. Colter se je namreč znašel v "izvorni kodi", posebni simulaciji, ki omogoča, da se izbrani posameznik lahko neprestano pojavlja v osmih minutah iste simulacije, znajde se pravzaprav v realni računalniški igri, v kateri mora najti identiteto terorista. Kljub možnosti neskončnih ponovitev simulacije pa mora pohiteti, saj v resničnem življenju (ne gre mimo vprašanja, kaj sploh je resnično življenje?) isti terorist grozi, da bo z bombnim napadom uničil cel Chicago.

Logična razlaga? Manj je več!
Znanstvena razlaga "ponavljanja osmih minut" se sicer zdi nekoliko za lase privlečena, a scenarist Ben Ripley najboljšo rešitev doseže s tem, da se niti ne trudi razlagati logike v ozadju. S tem bi si namreč nehote zabil avtogol. V dobrih znanstvenofantastičnih filmih se človek ne sprašuje o logiki potovalne hitrosti, ki je višja od hitrosti svetlobe, ali o teleportaciji. "Kvantna mehanika," je najpogostejši odgovor, ki je za potek zgodbe povsem ustrezen. In to na srečo velja tudi za Izvorno kodo.

Jonesovi junaki obsojeni na smrt in iskanje identitete
S ponavljanjem iste simulacije ustvarjalci na eni strani uspešno gradijo vez med glavnima junakoma, na drugi strani pa postopoma odkrivajo ozadje Colterjeve zgodbe, ki je veliko bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. Kar očitno velja za vse junake filmov Duncana Jonesa. Pravzaprav oba, Jones je pred dvema letoma režiral sijajni prvenec Moon, s katerim je spet obudil žanr "trdega ZF-ja", ki poteka globoko v vesolju (žal je bil v Sloveniji spregledan). Čeprav je takrat postavil na prvi pogled grozno dolgočasno sceno (na površju Lune se sprehaja "en sam človek" v podobi Sama Rockwella), pa je dokazal, da dobra ideja še vedno šteje. Med obema junakoma lahko najdemo marsikatero vzporednico, večina teh pa se najbrž začne v iskanju identitete in na videz neizhodnih situacijah, oba junaka namreč ugotovita, da je njun obstoj obsojen na skorajšnji konec.

Aktualna družbenokritična ost
Izvorni kodi dodatno vrednost daje družbenokritična ost, ki je uperjena proti ameriškim vojaškim operacijam. Te so po eni strani nesmiselne, po drugi pa prinašajo boleče osebne zgodbe (ki se s smrtjo ne dotika več države, ampak le še svojcev). Stalno ponavljanje smrti glavnega junaka pa lahko razumemo v še enem družbenokritičnem kontekstu - države, ki ne prizna svoje napake, svojci pa morajo stalno pokopavati že pokopanega sorodnika (v Sloveniji primer Nekrep, prometne nesreče in počasni sodni postopki, zaradi katerih svojci ne morejo dokončno "pokopati" svoje ljube osebe ...).

Ljubezen ... gradi nove svetove
V tem žanrsko nadpovprečnem filmu me je nekoliko zmotil le konec, ki se zdi kot mešanica hollywoodskega konca in iskanja tržne niše, v kateri ni nemogoče niti nadaljevanja filma (h kateremu je Jones sicer nagnjen, saj je že zdavnaj priznal, da želi Moon nadaljevati v trilogijo), a na srečo je konec simbolično povsem koherenten z vsebino - ljubezen je tako močna, da lahko ustvarja nove svetove. Kar pa je najbrž v resnici (spet - kaj sploh sta resnica in resničnost?) velika večina ljudi tudi izkusila. Toplo priporočam.

Ocena: 5, piše: Slavko Jerič.