Jean-Claude Van Damme (JCVD) je bil neizpodbitna akcijska zvezda prve polovice devetdesetih (Bloodsport, Kikcboxer, Univerzalni vojak, Hard Target), ko je za nekaj časa nasledil natanko 30 let starejšega Chucka Norrisa. Verjetno ni naključje, da imata oba igralca močne korenine v borilnih veščinah, v katerih sta se pred filmsko kariero urila najmanj deset let. Van Damme, čigar polno rojstno ime se glasi Jean-Claude Camille François Van Vaerenbergh (iz česar se ponorčujejo tudi v filmu), je kljub osebni in profesionalni krizi ves čas aktiven.

Do konca desetletja naj bi v svoji 25 let dolgi igralski karieri posnel skoraj 40 filmov! Da mu je v zadnjih desetih letih igralska zvezda vidno zašla, priča dejstvo, da je od svojega zadnjega kinofilma (Univerzalni vojak 2, 1999) posnel vseh 12 filmov neposredno za videotrg. V svojem naslednjem kinofilmu pa znova združuje moči z Dolphom Lundgrenom v tretjem delu Univerzalnega vojaka.

Filmu JVCD se pozna, da ga je napisal in režiral pravi ljubitelj Van Damma. Prvotno si je producent v okviru pogodbe z Van Dammom zamislil enodimenzionalno komedijo v kateri igralec izpade kot klovn, scenarist/režiser El Mechri pa je poskrbel za večplastno in posrečeno zmes drame in tipično francoskega humorja polnega samoironije.

Scenarij je poln drobnih zbadljivk iz javnega življenja igralca, ki je imel v resnici kratkotrajne težave z mamili in se je moral na sodišču bojevati za skrbništvo sina. V filmu so dejstva seveda prirejena in prepletena s fikcijo, kot je obisk Van Dammovega rojstnega kraja v Belgiji in naključni zaplet v bančni rop.

Filmski lik JCVD v sebi zrcali podobo resničnega Van Damma z vsem šarmom, gibčnostjo in predvsem pomanjkljivostmi. Van Damme še nikoli ni bil tako prepričljiv in tako iskreno ranljiv. Verjetno bo marsikdo presenečen nad stopnjo introspekcije in samorefleksije, ki doseže vrhunec v nepričakovanem prizoru neprisiljeno ganljivega monologa. Če k temu prištejemo režiserjevo izjavo, da je 30 % dialogov v filmu improviziranih, je končni izdelek vreden pohvale.

Kam ga bo pot ponesla od tu naprej, ostaja odprto vprašanje. Z ustanovitvijo lastne produkcijske hiše Rodin Entertainment nakazuje, da se je odločil vzeti filmsko usodo v lastne roke. Kot kaže pa namerava ostati zvest svojim privržencem in preizkušenemu pretepaškemu žanru.

Ocena: 4+; piše: Uroš Šetina