Seksa v tem pošteno saharinskem, klišejskem in predvsem praznem filmu sicer ni – ustvarjalcem je verjetno zanj zmanjkalo časa, saj so morali v 2 uri in 20 minut stlačiti čim več vsebine avtobiografske knjižne megauspešnice Elizabeth Gilbert iz leta 2006. Kar nikakor ni lahek zalogaj.

Robertsova mora tako doživeti zgodnjo krizo srednjih let (43-letna oskarjevka upodablja takrat 30-letno Gilbertovo), ko se zave, da "ne ve, kdo je", zato se loči od postavnega Billyja Crudupa in v dveh kadrih že podleže mlademu igralcu, še privlačnejšemu Jamesu Francu, ki ji tla pod nogami spodnese s stavkom: "Ko te gledam, slišim delfine, kako ploskajo." David, kot je ime Francovemu liku, ji odkrije čar meditacije in duhovnosti, ko jo zapelje v soju gorečih indijskih palčk in rahlo srhljivega oltarčka "Veliki gurujki".
A zveza je kratka (zakaj, niti ne vemo, saj, spet, za natančen razvoj likov ali razplet težav v tem natlačenem filmu preprosto ni časa) in Liz zbeži v – Italijo. "Če hočeš nekaj zgraditi, moraš prej vse porušiti," je ena izmed tistih poceni modrosti iz Baci pralin, ki jih v filmu kar mrgoli.
Orgazmični špageti ob zvoku operet
Liz lastno "gradnjo" tako začenja v Rimu, kjer poteka "jej" del tridelne zgodbe. Verjetno lahko uganete, kaj sledi. Film Jej, moli, ljubi je namreč, čeprav ga je režiral Ryan Murphy, avtor izjemno provokativne in nekonvencionalne serije Nip/Tuck, izjemno predvidljiv. Italija je spet predstavljena skozi ameriške oči, kar pomeni veliko krasnih prizorov starih ulic, slikovitih ljudi in božanske hrane.
Nune ližejo sladoled ob Fontani di Trevi, naključni brivci Liz razlagajo o "dolce far niente", učitelj italijanščine je spogledljivec, ki podaja lekcije ob chiantiju, Liz pa v počasnih posnetkih je špagete s pelati, medtem ko ji v glavi buči Mozartova opera. In, ah, da, Rim je tu skorajda tretji svet, kjer uboga Liz nima niti tekoče tople vode, njena največja težava pa se zdi to, da se boji, da se bo od vseh tiramisujev, lazanj in neapeljskih pic zredila, zato mora kot trlica suhljata protagonistka nujno kupiti "kavbojke za velike punce".

Newageevske floskule
In že smo v drugem, "moli", delu filma. V njem se Liz odpravi v Indijo "poiskat sebe" prek molitve in meditacije. Čeprav je menda do tega precej skeptična in nedojemljiva. Na srečo ji družbo v ašramu dela jezični propadli Teksašan (Richard Jenkins), ki ji v slogu dr. Phila razloži, da si mora najprej oprostiti, preden lahko zaživi. "Ne govori floskul kot z nalepk za odbijače," mu sprva zasika Liz, kar je ironično, glede na to, da natanko te newageevske floskule uporablja sama. In to čez ves film. Seveda v teh nekaj mesecih Indije "dozori" in proti Baliju se odpravi že tako prerojena, da ima tam čas za "ljubi" del iz naslova.
Kaj je ženska brez moškega?
Med izklesanim površinskim Avstralcem in še bolj izklesanim, a rahločutnim (dobesedno, joka skoraj polovico časa, ko je na platnu) Brazilcem v podobi Javierja Bardema se odloči za drugega. Čeprav sta se spoznala tako, da je on njo skoraj povozil. "Zakaj nihče noče razumeti, da ne iščem moškega?" na neki točki vzklikne junakinja, ki pa ne prepriča nikogar. V filmu, ki govori o sveži ločenki na poti po svetu, se namreč sumljivo veliko ukvarja s svojim samskim statusom.
Niti v enem delu tega poppsihoterapevtskega triptiha ne dobimo Liz brez travm, povezanih z moškimi in samskostjo. V Italiji jo stare mame napadajo, ker je "senza l'uomo", v Indiji opazuje, kako 17-letno dekle vstopi v zakon brez ljubezni, na Baliju jo ženske prepričujejo, da potrebuje moškega, ob vsem tem pa jo razjeda zdaj krivda zaradi ločitve, zdaj strah pred tem, da bi znova ljubila.
Konca ne bomo izdali, lahko samo namignemo, da vključuje sončni zahod na rajskem otoku, pomol in napol razpeto belo srajco Javierja Bardema.
Pod črto
Kamera je res čudovita in posnetki Italije, Indije in Balija so s pomočjo mojstra fotografije Roberta Richardsona (Aviator, JFK, Zlovešči otok) videti kot potovalna brošura. Zasedba je prvokategorna, stranske vloge pa so zapolnili izvrstni karakterni igralci, od Franca in Jenkinsa do Viole Davis, a kaj, ko jim scenarij, ki ponekod spominja na poceni terapevtski priročnik, ponekod na ameriške stereotipne predstave o tujini, in nezadosten čas na platnu ne omogočata pokazati vsega njihovega razpona.

Jej, moli, ljubi je izredno kondenzirana in neprepričljiva filmska različica romana, ki že sam po sebi ni literarni presežek, ampak bolj knjiga za na plažo za Američanke, prepričane, da duhovnost pomeni kadeče se indijske palčke v manhattanskem stanovanju, da uživanje ob hrani lahko doživiš le v mediteranski trattorii, prava ljubezen pa mora imeti tuj naglas.
Ocena: 2, piše: Kaja Sajovic