Jelenček Niko je nastal lani v koprodukciji štirih evropskih držav in letos pravzaprav teče že drugi krog. Ker je pustil povsem zadovoljiv vtis, je dobil priložnost, da ob novem božiču obišče novo publiko - tudi slovensko.

Niko uporablja klasični recept
Recept je pravzaprav sila klasičen, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Vzemite junaka, dodajte dva prijatelja, ki se med seboj seveda ne razumeta, junaka pa pošljite na potovanje, kjer seveda raste tudi osebno. Naslovni junak je jelenček Niko, ki bi rad spoznal svojega očeta, ki naj bi bil član slovitih Božičkovih letečih sil, brez katerih ni božiča. Ker z nekim dejanjem skoraj ogrozi obstoj cele črede jelenov, se žalostno umakne in sklene odpotovati proti severu, kjer želi spoznati očeta in se naučiti leteti.

Nekaj "nenavadnih" sporočil
Ustvarjalci so se potrudili, da animirani film lahko mirno spremljajo tako (najmlajši) otroci kot njihovi starši. Ti se sicer lahko čudijo nekaterim sporočilom, ki niso ravno najbolj primerna za najmlajše, a so nakako (lahko) tudi odraz današnjega časa (Nikova mama spozna tistega letečega jelena na enonočni romanci; potem ga idealizira; oče Nika sprva zataji; leteči jeleni so skupina egoističnih zvezdnikov ...).

"Mami, mami, Niko leti!"
A najmanjši obiskovalci se s podobnimi zapleti najbrž ne obremenjujejo. Moram priznati, da je bilo ob koncu filma prav prijetno slišati spontan krik nekaj otrok, ki so doživeto spoznali: "Mami, mami, Niko leti!" Jelenček Niko je torej primeren tudi za najmlajše občinstvo, ki že ima dovolj koncentracije, da uro in pol sedi pri miru.