Resnici na ljubo se ne morem domisliti režiserja, ki bi bil v tem trenutku primernejši za režijo King Konga, kot Peter Jackson, ki se je v filmsko zgodovino zapisal s trilogijo Gospodar prstanov. Jackson v prvi tretjini triurnega filma sicer slikovito ujame duh gospodarske krize tridesetih let, vendar na ladji zaide v dolgovezenje, ki se sprevrže v vratolomno doživetje šele po prihodu na skrivnostni otok. Tam nas kot filmski dedek Mraz zasuje z zvrhano mero prvovrstnih realističnih posebnih učinkov, ki ne pojenjajo vse do konca.

Pomembnejši dosežek od vsega omenjenega pa je digitalni lik Konga, ki nas prevzame in prepriča bolj kot vsi človeški igralci, s svetlo izjemo prelestne Naomi Watts med katerima se razpletejo pristna čustva.

Ocena: -5; piše: Uroš Šetina