Gre za proizvod, ki je najbrž najbolj tipičen predstavnik današnjega Hollywooda - poletna, lahkotna uspešnica, ki ima ogromen proračun (uradno 117 milijonov dolarjev), dva lepa igralca iz "prve lige" (Tom Cruise in Cameron Diaz) ter preprosto zgodbo, ki že v kali nima namena intelektualno izzvati gledalca, ampak ga predvsem in preprosto zabavati.

Dobrodošli na begu - v varni družbi Toma Cruisa
Le nekaj besed o vsebini: Roy Miller (Cruise) je tajni agent, ki je zapustil agencijo. Na begu se zaplete s prikupno blondinko June (Diaz) in preden ona sploh izve njegovo ime, se zaplete v viharen beg. Na čelu zasledovalcev je Millerjev nekdanji sodelavec Fitzgerald (Peter Sarsgaard).

Preveč resnosti bi škodovalo
Kot noč in dan se ne jemlje resno, zato gledalec lahko sprejme to, da Miller zlahka uide vsem nabojem in na koncu s svojim kanonom številnejše napadalce tudi zlahka užene. Tako gledalec v maniri bondijade vidi številna lepa prizorišča, ki so razmetana po vsem svetu (Salzburg, Sevilla, Mehika, majhen otoček sredi Atlantika ...), številne akcijske prizore pa vidi s perspektive June - ko ta nekajkrat izgubi zavest, režiser James Mangold (3:10 za Yumo, Hoja po robu, Identiteta ...) dogajanje preprosto prevrti naprej.

Med Kutcherjem in Grantom
Ker je v tej premočrtni zgodbi konec že zdavnaj zakoličen, je uspeh odvisen od igre, oziroma bolje povedano, od šarma igralcev. Naj se Ashton Kutcher v Morilcih še tako trudi, v sebi pač nima nečesa več (kar bi Austin Powers poimenoval kot "mojo"), nečesa, kar Tom Cruise tako zlahka prodaja. Poanta je v tem, da mu niti igrati ni treba. Kot noč in dan je v svojem sproščenem žanru povsem soliden film, vendarle se ne gre slepiti - za kakšno višjo oceno bi moral imeti boljši scenarij. Pa ne govorim o vsebini, temveč kakšnem duhovitejšem dialogu, saj veste - takem, zaradi katerega smo tako občudovali Caryja Granta ...