Čeprav Wes Anderson šteje le dobrih 40 let, je že ustvaril opus, s katerim je postal eden najvplivnejših režiserjev svojega časa. Njegove stvaritve (Veličastni Tenenbaumi, Življenje pod vodo, Darjeeling ekspres) sodijo v povsem svoje vesolje, svoj svet, kjer se mešajo specifična pravila, čustva, občutki, barve in teme, ki pa so sicer povsem običajne. Le v tem kozmosu dobijo nenavaden videz in gledalcu omogočajo čisti filmski užitek.

(Tudi) tokrat je Anderson zgodbo postavil v preteklost (natančneje v leto 1965), na osrednje mesto pa postavil ljubezen. Tisto neznano, iskreno, nedolžno, ki se prvič porodi v mladem človeku. On je 12-letni Sam (Jared Gilman), ki s skavti tabori na otoku New Penzance, ona je Suzy (Kara Hayward), ki na tem otoku prebiva. Sam je sirota, brez prijateljev. Tudi Suzy je neke vrste sirota, saj se bolj kot s sorejenci in odtujenima staršema druži z daljnogledom, gramofonom in knjigami. Mlada ljubezen in odtujenost od svoje okolice osrednji par požene v pobeg, v zadnjo otroško pustolovščino.

V "reševalno akcijo" se vključi cel otok. Hordo skavtov vodi Randy Ward (Edward Norton), pri tem mu pomaga (seveda edini) policist na otoku Sharp (Bruce Willis), Suzyjina starša (Bill Murray in Frances McDormand), vse skupaj pa na svoj "prismuknjen način" povezuje pripovedovalec (Bob Balaban).

Odrasli liki so nesrečni, melanholični, odtujeni, neprilagojeni, ujeti v zapisane protokole in vzorce. Na drugem polu pa so otroci uprizorjeni kot junaki tistih knjig, ki jih v teh letih sami najbrž najraje prebirajo: radovedni, izvirni, polni nenavadnih idej, predvsem pa si upajo sanjati. Življenje poskrbi, da se vsake sanje na neki način morajo končati. Tako tudi usodni vihar na otoku izbriše Kraljestvo vzhajajoče lune, kamor sta pobegnila upornika. Vsak otrok mora odrasti (na simbolni ravni je to upodobljeno s tem, ko Sam podobno kot njegov novi skrbnik hodi pod okno "prepovedane ženske"), a tudi vsak odrasel mora imeti prostor za sanje in spomin (slikanje izbrisanega mesta).

Kraljestvo vzhajajoče lune je simpatičen izdelek, v katerem boste najbolj uživali zvesti odjemalci prejšnjih Andersonovih filmov. Kar ob nenavadni obdelavi zgodbe prinaša tudi dobro igro, igralce (med katerimi seveda ne manjka nepogrešljivi Bill Murray) in glasbo, ki vse skupaj začara v sanjavo simfonijo.

Ocena: +4, piše: Slavko Jerič