Groteskni zločini Erzsébet (ali Elizabeth, če vam je bliže poangležena transkripcija) Báthory (1560-1614), ki naj bi v šestnajstem stoletju pomorila nekje od 612 do 650 mladih deklet, da bi se kopala v njihovi krvi, so vsaj posredno navdihnili že precej novodobne vampirske fikcije (in celo ime švedskega metalskega benda) – a Julie Delpy (film je režirala, zanj napisala scenarij in nato še odigrala naslovno vlogo) je ena prvih, ki iz zgodbe ni naredila senzionalističnega sprevoda sadističnih perverzij. Nasprotno, grofico skuša predstaviti kot žrtev tragične ljubezni in lastnega strahu pred minljivostjo, s katerim se lahko seveda poistovetimo tudi štiristo let pozneje.

Vanitas vanitatum et omnia vanitas
Ne glede na to, ali v zgodbi vidite kritiko novodobne obsesije s plastično kirurgijo ali moraliteto o tem, kako lahko nečimrnost spodkoplje tudi najmogočnejšega trinoga, antagonistka tega filma ni več zgolj dvodimenzionalna pošast. “Mit” krvave grofice je Delpyjeva iz zgodbe o neskaljenem zlu, ki ne pozna kesanja, spremenila v zgodbo o ženski, katere največji greh je bil, da je preveč ljubila. Seveda ni z reinterpretacijo izročila nič narobe, je pa tvegano, pravljico o, denimo, Janku in Metki pripovedovati tako, da bi človek otrokom prikupil čarovnico …

Erzsébet je bila “drugačna” že kot otrok: sicer neverjetno bistroumna in lepa, a popolnoma oropana vsakršne empatije za druga živa bitja. Družina jo je poročila z grofom Ferenczem Nadasdyjem, s katerim sta bila precej uspešen par (on je moril na bojišču, ona je urejala finance in si dolžnika naredila celo iz kralja). To, da Ferencz pade na bojnem polju, njenega življenja in blaginje v nobenem pogledu ne omaje. Čeprav so ji družbo med rjuhami poleg moža delali že mnogi (med drugim njena najzvestejša služabnica, strokovnjakinja za uroke Darvulia (Anamaria Marinca) in navdušenec za sadomazohistične igrice (Sebastian Blomberg)), jo ljubezen kot strela z jasnega udari šele pri (za tisti čas) zrelih 39 letih: Ištvan Turzo (Daniel Brühl) je od nje nespodobno mlajši, za nameček pa še nižjega rodu.

Ko po nekaj skupnih nočeh Istvan nenadoma izgine, je od ljubezni obsedena grofica prepričana, da jo je zamenjal za mlajšo žensko - in pri tem seveda ne ve, da je za vsem skupaj Ištvanov oče, grof Turzo (William Hurt), ki je sina bolj ali manj ugrabil in ga proti njegovi volji poročil s primernejšo nevesto, Erzsébet pa v sinovem imenu napisal pismo, ki je potrdilo njene najhujše strahove.

Postopen zdrs v blaznost
Obupana Erzsébet se zapre na svoj grad in se kmalu ne premakne več izpred ogledala: vsaka guba, vsak siv las je nov dokaz, da je prestara, da bi jo kdo lahko imel rad. Ko se ji zdi, da je nekaj kapelj krvi mlade služabnice poživilo njen ten, ne mine dolgo, da začne v imenu lepote serijsko puščati kri vsaki devici, ki jo lahko najde. Najprej revna, pozneje pa tudi premožnejša dekleta iz okolice začnejo bliskovito izginjati, in grof Turzo, ki bi z odstranitvijo Erzsébet pridobil velik del njenega imetja, se skuša do resnice (in morebitne obsodbe) dokopati s pomočjo Ištvana, edinega, ki obiska pri grofici morda ne bi plačal z življenjem.

Zgodovino pišejo zmagovalci
Na vprašanje, kolikšen del krivde za okrutna dejanja dejansko leži na Elizabethinih ramenih, si mora odgovoriti vsak sam. Zgodovina je navsezadnje gosto posejana z liki, ki so bili s pomočjo takšnih in drugačnih spletk “odstranjeni”, ker so bili napoti močnejšim od sebe. Ravno v grofičinih časih je bilo mogoče opaziti viden premik v ravnotežju moči med spoloma: ker so bili moški že več generacij zaporedoma zaposleni z bojevanjem, so "pozabili", kako upravljati svoja posestva - vajeti so jim iz rok prevzele njihove žene. Vse več žensk je vladalo svojim gradovom in pripadajočim ozemljem - in ko so moški ugotovili, da jim oblast počasi drsi iz rok, se je razplamtela poblaznela gonja na "čarovnice". Elizabetino usodo so po tej interpretaciji, h kateri se nagiba tudi pričujoči film, uporabili za zgled: ženske ne smejo hlepeti po preveliki moči, kajti prej ali slej se jim zmeša in začnejo pobijati ljudi.

Bizarna tematika gor ali dol, Krvava grofica ni bila narejena z ljubitelji grozljivk pred očmi. Pred nami je izjemno slikovito posnet “križanec” med kostumsko dramo (kostumografija je prav tako čudovita) in psihološko študijo najtemnejših plati človeške nravi.

Ocena: 4, piše: Ana Jurc