Priznati moram, da me na otroštvo vežeta dve franšizi, in sicer Vojna zvezd, ki me je očarala z znanstveno fantazijo, in James Bond, ki me je prevzel z akcijo in neverjetnimi tehničnimi pripomočki. Ker sem odrasel z Rogerjem Moorom, bo iz nostalgičnih razlogov on vedno zame prvi in pravi Bond, čeprav sem kasneje tako ali drugače "sprejel" in užival tudi ob drugih igralcih in njihovih interpretacijah.

Bond št. 22
Kvantum sočutja - naslov je povzet po Flemingovi kratki zgodbi iz leta 1960, s katero pa film nima nobene vsebinske povezave - preskoči le nekaj ur od zadnjega prizora v Casinoju Royale. Nemudoma se znajdemo sredi divjega avtomobilskega pregona po vijugasti pečinski cesti. Bond (Daniel Craig) hladnokrvno opravi z zasledovalci, nato se sreča z M (Judi Dench), medtem ko mu iz odločnih oči sije prikrito maščevanje zaradi smrti ljubljene Vesper. Sled ga širom sveta pripelje do osrednjega zlikovca Dominica Greena (Mathieu Amalric), na poti pa sreča srborito Camille (Olga Kurylenko), verjetno najbolj atletsko in emancipirano Bondovo dekle.

Divja adrenalinska akcija
Nemški režiser Marc Foster, ki je zaslovel z dramo Bal smrti, v kateri je nastopila Halle Berry (zadnje Bondovo dekle, ki je omrežilo Piercea Brosnana), se je izkazal v dramatičnih prizorih. Slednjih ni tako veliko, kot bi, glede na njegovo poreklo, lahko pričakovali. Težko bi ocenil na oko, ampak menim, da je akcije malenkost več od mirnih prizorov. Manj znano dejstvo je, da so za akcijske prizore pri tako obsežnih produkcijah zadolženi režiserji druge enote, zato lahko za pomanjkljivosti mirno krivimo producente in Dana Bradleya, ki je praktično reproduciral svoje delo iz obeh Bournovih nadaljevanj, kjer je bil tudi koordinator kaskaderskih prizorov. Ni naključje, da so za režiserja druge enote v Casinoju Royale izbrali Alexandra Witta, režiserja druge enote filma Kdo je Bourne?

Težava je v tem, da so se producenti že v prejšnjem Bondu spogledovali z Bournom, ki mu slogovno sledijo precej tesneje, kot so, denimo z Moonrakerjem, uspeli unovčiti uspeh Vojne zvezd. Bournu se adrenalinski slog akcije odlično prilega, v Kvantumu sočutja pa sicer deluje pristno, vendar so šli odločno predaleč in pretiravali s tresočo kamero in hitrimi rezi, ki gledalca pustijo precej zmedenega. Učinek te tehnike je dejansko realističen. V resničnosti adrenalin in hitrost dogajanja poskrbita za občutek zmede in podobno se počutimo tudi gledalci. Bond je od nekdaj slovel po tehnično dovršenih in bolj ali manj neverjetnih akcijskih prizorih, v katerih pa v tem slogu ne moremo resnično uživati.

Zametki očarljivega agenta
V Kvantumu sočutja spremljamo lik Bonda, ki ga okolje in tragične izkušnje, ki so del smrtno nevarnega poklica, počasi izoblikujejo v čustveno nedosegljivega in elegantnejšega tajnega agenta, kot ga poznamo iz preteklih filmov. Bond skozi subtilni humor kaže samozavest in užitek v službi njenega Veličanstva. Zametke slednjega lahko vidimo v odnosu s Felixom (Jeffrey Wright), agentom CIA-e. Če nas vohunski filmi niso naučili drugega, bi se morali zavedati, kako pomembna so osebna poznanstva med agenti različnih tajnih agencij, katerih zavezniki so lahko vsak dan na nasprotni strani.

Za zdaj je razumljivo izogibanje zaščitnim znakom, kot so pitje suhega martinija, tehnični pripomočki, zapeljevanje in znamenita predstavitev: Bond, James Bond. Craigov brezobzirni Bond namreč še ne ve, kdo je, nima še izoblikovanega okusa, še manj pa osebnega sloga.
Obdržali pa so ključne elemente, kot so eksotične lokacije, ekstravagantni akcijski prizori, lepa dekleta, diabolični zlikovec in recipročnost odnosa med Bondom in M, kljub nejevolji MI6 z njegovimi metodami. V imenu neizkušenega agenta 007 so odvrgli eleganco, smisel za humor in očarljivost.

Pri vsem tem se postavlja vprašanje, ali se ne bo James Bond, potem ko bo po mojih predvdidevanjih Craig strumno zakorakal proti naslednjemu (še vedno nekoliko neotesanemu) obdobju, ki ga je nepozabno upodobil Sean Connery, kot franšiza dokončno izpel.

Ocena: +3; piše Uroš Šetina