Frears svojo nesentimentalno, a ganljivo komedijo splete iz tragične resnične življenjske zgodbe Philomene Lee, ki je bila na Irskem v petdesetih prisiljena svojega nezakonskega sina predati v posvojitev.

Pripoved, ki pade v polje "zgodb, ki jih piše življenje" (ang. human interest story), kot se na začetku prezirljivo namrdne novinar, ki jo mora pokrivati, iz enega najtemnejših poglavij zgodovine irske Katoliške cerkve iztisne manj žolča in gneva, kot je to v Sestrah Magdalenkah storil Peter Mullan, a zna morda ravno zato najti spravo med vsemi protislovji, ki jih načenja: med vero in ateizmom, humorjem in patosom ter med maščevanjem in odpuščanjem. Frearsov največji dosežek je tukaj zadržana režija, ki zgodbi prepreči, da bi se iztirila v solzavo zgodbico z naslovnice Jane.

Večina komedije izvira iz čudnega para v njenem središču. Steve Coogan (ki je v sodelovanju z Jeffom Popeom napisal tudi scenarij) je Martin Sixsmith, nekdanji BBC-jev novinar in pozneje vladni piarovec, ki je sredi večje politične afere pravkar izgubil službo; cinično in brezvoljno se ozira okrog sebe za novim delom, obenem pa razpreda, da "bo mogoče napisal knjigo o ruski zgodovini". Na neki zabavi sreča Jane (Anna Maxwell Martin), ki mu pove zgodbo svoje 70-letne matere Philomene (Judi Dench), ki je šele pred kratkim družini razkrila skrivnost, ki jo je v sebi držala pol stoletja: ko je kot neporočena najstnica na Irskem zanosila, jo je družina iz strahu pred sramoto strpala v samostan. Nune so svojo čredico mladih nosečnic obravnavale kot zapornice: "gostoljubje" so morale poplačati s suženjskim delom v pralnici, svoje otroke, če so jih brez strokovne pomoči ali zdravil sploh uspešno rodile ("Bolečina je pokora za njen greh!"), pa so lahko videle samo po eno uro na dan, dokler jih sestre niso prodale v posvojitev najboljšemu ponudniku, po navadi kar v Ameriko. Tako se je brez vsakega sledu izgubil tudi triletni Anthony in zdaj, 50 let pozneje, Philomena od mladih naslednic takratnih nun ob vsakem poizvedovanju za njim dobi le čaj in pecivo, koristnih informacij pa nobenih.

Sixsmith, ki sicer sumi, da mu bo vse skupaj pod častjo, in ki na klepetavo sivolaso tetko gleda s pokroviteljskim pomilovanjem ("To pa človeku naredi dieta Daily Maila, Reader's Digesta in ljubezenskih romanov," sikne svoji urednici), se v pomanjkanju drugega dela vendarle loti poizvedovanja. Postopoma ugotovi, da je zadel na loteriji raziskovalnega novinarstva: za nedolžno zgodbico iz družabne kronike, "kakršne za naivne, omejene in neizobražene ljudi pišejo naivni, omejeni in neizobraženi ljudje", se skriva cela greznica korupcije, politike prikrivanja in sistematične krutosti v samem srcu Katoliške cerkve.

Zgodbo poganja ravno kontrast med osrednjima likoma: Sixsmith je zajedljiv intelektualistični snob, ki pa med vzponom po družbeni lestvici še ni izgubil svoje integritete, medtem ko je Philomena rahlo naivna, preprosta upokojenka, ki se v razkošnem hotelu kot otrok razveseli čokoladice na blazini in Hiše debele mame na televiziji. Ravno zato, ker sta si tako različna (Philomenina vera v Boga je neomajna, samostanu, ki ji je vzel sina, pa noče delati slabe publicitete, medtem ko je Martin ateist, v katerem vre jeza zaradi tega, kar odkriva), se vsaki situaciji v filmu približamo z dveh nasprotnih stališč.

Nobeno odkritje ni, da je Judi Dench mojstrica svoje obrti, a preprosto osupljivo je, s kakšno lahkoto pri svojih 78 letih preigrava cel razpon čustev; Philomena morda ni ravno prefinjena, a iz nje sijeta tiho, težko priborjeno dostojanstvo in iskrena vljudnost do vsakogar, ki ji prekriža pot. Priletnica, za katero se včasih zdi, da njene miselne sposobnosti ne presegajo Dr. romanov o konjušnikih in princeskah, v ključnih trenutkih preseneti s svojimi pronicljivimi uvidi v Martinov cinični, od sveta ograjeni značaj.

Ne spomnim se nobene zgodbe, ki bi tako temno, morečo tematiko obravnavala s tolikšno mero dobrohotnosti in topline, ne da bi si pri tem zatiskala oči. Do končnega sporočila o odpuščanju in spravi pridemo brez ogibanja obsodbi obscenega katoliškega pogroma proti telesnim užitkom. Frears tudi precej pronicljivo potegne vzporednico med ravnanjem nun z nosečnicami in tem, kako je politika epidemijo aidsa v svojih krogih poskušala preprosto pomesti pod preprogo; ljubezen do vseh "božjih ovčic" tako v praksi pogosto ostaja prazna floskula.

Ocena: 5; piše Ana Jurc