Gre za "majhen" film režiserja Jamesa Graya, ki je še tretjič sodeloval s Phoenixom (V imenu pravice, Mafijske noči). Film je zanimiv že zaradi igralčeve odločitve, ki se je s prelomom leta poslovil od igralske kariere. V medijih so se začele pojavljati različne novice, ki so v ospredje postavljale njegovo osebno preobrazbo in novo simpatijo v podobi glasbe.

Brez poroke v regresijo
Preobrazba v temačnega, nerazumljenega umetnika (vsaj tak vtis nam ponujajo mediji) gre nekako z roko v roki z njegovo (vsaj za zdaj) zadnjo vlogo. Kot Leonard je pred leti doživel osebno tragedijo - tik pred poroko ga je zapustila zaročenka. Zavrnitev ga je pahnila v depresijo, vrnil se je k staršem, v družinskem podjetju je prevzel nepomembno zadolžitev, ta pa ga vsaj odtegne iz njegove sobe (podrobnosti iz sobe so izjemne in slikajo njegovo notranjo regresijo).

Fotografija brez ljudi
Na začetku filma ga tako ujamemo, kako se brezvoljen vrže s pomola v morje. A v zadnjem hipu le priplava na površje. Nekaj ga še drži na tej strani, če nič drugega, je to vsaj umetniška fotografija, v katero se je zatekel po osebnem razočaranju. In seveda, na njegovih fotografijah ni prostora za ljudi, le zakaj bi jih slikal? Edina izjema je seveda slika (nekdanje) zaročenke, ki je na njegovi omarici. Slika, ki ohranja vez z bolečo preteklostjo.

Varnost in monotonost
V tem stanju spozna dve ženski. Prva je Sandra (Vinessa Shaw), hčerka podjetnika, ki kupuje Kraditorjevo podjetje. In podobno tudi Sandra "kupuje" Leonarda. Zakaj beseda "kupuje"? Sandra je predano zaljubljena, a hkrati ohranja trezno glavo, saj se dobro zaveda, da bo večina bremena v zvezi padla na njena ramena. "Rada bi skrbela zate," dahne po prvem poljubu. Leonardu se ob Sandri obeta varno, a morda preveč predvidljivo, monotono življenje - varnost, ki ga dviga iz morja, in monotonost, ki ga rine pod vodno površino.

Nepredvidljivost in težave
Druga ženska je njeno pravo nasprotje. Michelle (Gwyneth Paltrow), ki se preseli v Leonardov blok, ima dva obraza. Po eni strani je živahna, spontana, atraktivna, nepredvidljiva, po drugi pa morda še bolj otožna kot Leonard. Dolgo časa ljubimka s poročenim moškim, ki ji venomer obljublja skupno življenje, a je po vsaki novi (neizpolnjeni) obljubi vedno bolj razočarana. Potencialna zveza, ki obeta beg iz monotonosti in ponuja "polno" življenje, po drugi strani pa odgovornost prenaša na Leonardova (že tako ne preveč zanesljiva) ramena.

Omenjeno dilemo smo na filmskem platnu videli že večkrat, v zadnjem času morda najbolj izrazito v Najinih mostovih, kjer je bila pred življenjsko odločitev postavljena Meryl Streep.

Igralci dobro opravijo svoj posel
Na začetku sem uporabil izraz majhen film. S tem seveda ne mislim na kakovost izdelka, ampak na vse (tihe) okoliščine, ki spremljajo majhen projekt, preprosto zgodbo ... Ravno zato glavnina odgovornosti leži na ramenih igralcev, ki so svojo nalogo opravili izjemno. Pravzaprav tako dobro, da rešijo tudi konec, ki se kar nekaj časa napoveduje in je povsem logičen. S kakšno drugo zasedbo bi izpadel medlo in neprepričljivo, tu pa lahko le ugotovimo, da tako pač mora biti.

Kakšen je (idealen) zakon?
Omenil bi še majhno podrobnost, ki ponuja veliko materiala za premišljevanje. Na eni strani imamo dve Leonardovi potencialni zvezi, ki pa dolgoročno ne ponujata (ali vsaj ne obljubljata) sreče, na drugi strani pa smo priča utripu židovske četrti v enem izmed predelov New Yorka. Utrip, ki ponuja sliko dolgih in zdravih zakonov. Zato bi lahko sklenili, da partnerstvo ne pomeni le sreče in idile, saj zahteva tudi določeno mero žrtvovanja (ali pa vsaj prilagajanja), a na koncu (dolgoročno) vseeno obljublja srečo (čeprav v povsem novi definiciji).