Macondo žanrsko združuje film o odraščanju z družinsko dramo, ki jo preplete z izkušnjo tujstva. Foto: Kolosej
Macondo žanrsko združuje film o odraščanju z družinsko dramo, ki jo preplete z izkušnjo tujstva. Foto: Kolosej
Macondo je še en dokaz izjemne vitalnosti in vznemirljivosti premalo poznane kinematografije sosednje države, ki ne premore le mojstrov svetovnega formata kot sta Haneke in Seidl, ampak številne talente vseh generacij.
Macondo je še en dokaz izjemne vitalnosti in vznemirljivosti premalo poznane kinematografije sosednje države, ki ne premore le mojstrov svetovnega formata, kot sta Haneke in Seidl, ampak številne talente vseh generacij. Foto: Kolosej
Macondo je še en dokaz izjemne vitalnosti in vznemirljivosti premalo poznane kinematografije sosednje države, ki ne premore le mojstrov svetovnega formata kot sta Haneke in Seidl, ampak številne talente vseh generacij.
Film se skozi perspektivo 11-letnega dečka spretno, zadržano in nevsiljivo poglobi v svet priseljencev, natančneje v čečenske islamske skupnosti. Foto: Kolosej

Ramasan je v prelomnem življenjskem obdobju, po avstrijskih merilih še otrok, po čečenskih pa glede na odsotnega, v vojni z Rusi padlega očeta, že glava družine. Njegova notranja razklanost med tema funkcijama postane še očitnejša, ko pride v njihova življenja očetov domnevni vojni tovariš Isa. Do njega kaže več nezaupljivosti Ramasan kot njegova mati, kar vodi v zaporedje konfliktnih situacij.

Celovečerni igrani prvenec avstrijske režiserke Sudabeh Mortezai Macondo, ki je tekmoval na lanskem Berlinalu, žanrsko združuje film o odraščanju z družinsko dramo, ki jo preplete z izkušnjo tujstva. Kamera večji del filma sledi mladoletnemu protagonistu in se skozi to perspektivo spretno, zadržano in nevsiljivo poglobi v svet priseljencev, natančneje v čečensko islamsko skupnost.

V subtilnem, minimalističnem pristopu k družinski dinamiki se režiserka, ki se je predhodno ukvarjala z dokumentarci, navezuje bolj na principe 'berlinske šole' kot kinematografijo bratov Dardenne, ki sta postala v zadnjem času nekoliko nagnjena k pridiganju, Macondo pa je prefinjeno družbeno angažiran, ne da bi pri tem žugal, obsojal ali podučeval.

Predvsem gre za presenetljivo izkušnjo, da film, postavljen v priseljensko okolje, likov ne prikazuje stereotipno kot k ekscesom nagnjene prestopnike in odpadnike, ampak se osredotoča na njihov vsakdan in na težave odraščanja, povezane s sprejemanjem odgovornosti. To pa so kljub natančni lokalni umeščenosti filma univerzalne teme, tako kot je univerzalna človečnost, ki preveva delo.

Macondo je še en dokaz izjemne vitalnosti in vznemirljivosti premalo poznane kinematografije sosednje države, ki ne premore le mojstrov svetovnega formata, kot sta Haneke in Seidl, ampak številne talente vseh generacij. Mimogrede pa njegova distribucija ruši še predsodke glede programa Koloseja in drugih kinematografskih verig, v katerih se prikazuje ta mali biserček.
Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).
Celotni oddaji lahko prisluhnete v spodnji povezavi.