V uvodnem prizoru nam naratorski glas zelo poljudno razloži politično ozadje, ki je vodilo do iranske revolucije in drame s talci na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu v letih 1979 in 1980.
Kljub izjemno poenostavljeni razlagi gledalca, nevajenega ameriške introspekcije, preseneti iskrena interpretacija dogodkov, kako so ZDA demokratično izvoljenega Mohamada Mosadegha pomagale strmoglaviti, na njegovo mesto pa ustoličile šaha Rezo Pahlavija, pod katerim so Iran prežela mučenja in ustrahovanje, ZDA pa so pri vsem tem mižale na obe očesi.

Po ljudski vstaji je Pahlavi zatočišče poiskal v Ameriki, Iranu pa je zavladal Ajatola Homeini, vodja islamske revolucije. Ta je vrhunec dosegla jeseni leta 1979, ko se je gnev množice po zrušitvi režima preusmeril k njegovim zahodnim zaveznikom. 4. novembra so nasilni protestniki vdrli na ameriško veleposlaništvo v Teheranu in zajeli 52 talcev. Med kaosom, ki je spremljal vdor na ozemlje veleposlaništva, se je šesterici uslužbencev uspelo izmuzniti in se zateči na dom kanadskega veleposlanika Kena Taylorja (Victor Garber).

Misija Argo, zgodnji oskarjevski favorit, je zgodba o tej šesterici in za lase privlečenem obupanem poskusu Cie, kako jih rešiti pred javnim linčem. Mimogrede: za podrobnosti misije je javnost izvedela šele leta 1997, ko je takratni ameriški predsednik Bill Clinton z zapečatenih dokumentov odstranil oznako "zaupno".

Med Hollywoodom in Teheranom
Za tem norim načrtom je stal Ciin agent Tony Mendez (tokrat zaraščeni Ben Affleck, za katerega bi bilo morda bolje, da bi se omejil le na režiserski stolček), ki se je podal na reševalno akcijo v Teheran pod pretvezo, da kanadska ekipa išče v Iranu snemalne lokacije za znanstvenofantastični film Argo. Sledi izjemno učinkovito zmontirana sosledica dogajanj, ki preskakuje od napetega dogajanja v Teheranu do lahkotnejšega, celo komičnega losangeleškega dela, kjer hollywoodski mojster protetike in odcveteli producent (odlična igralska veterana John Goodman in Alan Arkin) sestavljata verodostojno ogrodje za Argo.

Če ne bi vedeli, da gre za film, posnet po resničnih dogodkih, bi se Misija Argo zdela približno enako verodostojna kot Mendezov načrt ("Med vsemi slabimi idejami, ki jih imamo, je ta najboljša med slabimi idejami," reče na neki točki Mendezov nadrejeni). Zlasti zadnji del filma pospešeno drvi v vode klišejskega trilerja (avtomobil, ki ne vžge, telefon, ki zvoni v prazno, zelena luč za misijo v zadnji sekundi, vrata, ki se zaprejo pred "slabimi fanti", letalo, ki vzleti tik pred zdajci ...), kar je velika škoda, saj s tem Misija Argo izgubi velik del svojega dobro nastavljenega začetka.
In čeprav za filmom stojita dva angažirana hollywoodska liberalca (Affleck in George Clooney, tokrat v vlogi producenta), bi bilo verjetno preveč pričakovati, da bi se hollywoodski mainstream povsem ognil patriotizmu in sentimentalnosti, ki preveva njihove filme.
Novi Clint?
Affleck je tako dobro na poti, da postane novi Clint Eastwood ali pa novi Clooney v smislu igralca, ki se je prelevil v (še) boljšega režiserja, saj imajo njegovi filmi podoben naboj, pri tem pa v njih vnese kanček osvežujoče kritike ameriške družbe. A žal ta v Misiji Argo ostane zgolj v zametkih - res je sicer, da je avtor rahlo omejen že s tem, da sama obravnava zgodbe o zajetju ameriških talcev skorajda terja, da se šesterica predstavi v vlogi žrtve, Irance pa v vlogi nasilnežev.

Sem ter tja kdo sicer navrže kaj ne ravno laskavega o Ameriki, a priokus po črno-belem prikazovanju ostaja. Verjetno ne pomaga, da je bil film posnet v Turčiji in da Affleck sam ni nikdar obiskal Irana. Verjetno tudi ni želel narediti še enega filma o ameriškem heroju, a s koncem, ki zapade globoko na področje sentimentalnosti in patriotizma, je Affleck storil prav to.

Ocena: 3-4; ocenjuje: Kaja Sajovic
Misijo Argo si lahko na Liffu ogledate še 16. 11. ob 19.15 (Linhartova dvorana CD) in 17. 11. ob 21.45 v Kinu Komuni.