Resnici na ljubo je bilo lanskega berlinskega lavreata moč videti že na Liffu, a vendarle ne morem razumeti, da največja slovenska multipleksa ne zmoreta dovolj volje (ali poguma), da bi vsaj v poletnih mesecih, ki so tako ali tako polni mrtvila (na čelu z manj kakovostnim programom), predvajali kak neodvisen "cukrček". Ta bi bil morda res obsojen na manjšo gledanost, a menim, da je dolžnost tistih, ki imajo v rokah filmska platna in škarje, da posredujejo čim večjemu krogu občinstva tudi čim bolj kakovostne izdelke. Enak pristop bi moral veljati tudi za vse slovenske filme.

Peru ob koncu prejšnjega stoletja
Mleko bridkosti je perujski film, a osnovna tematika - razdvojenost naroda - bi prav lahko sodila v korpus slovenskega filma. A ta misel je pravzaprav edina stična točka. Bratski teror ima v tej južnoameriški državi bolj sveže korenine, saj je potekal ob koncu prejšnjega stoletja. V nasilju je umrlo okrog 70.000 ljudi, veliko žensk pa je bilo pretepenih in posiljenih.

Speven začetni kader
Režiserka Claudia Llosa se sicer razklanosti dotika, a nikakor ne na prvo žogo, temveč na ogromno simbolnih načinov, ravno zato je več kot dobrodošel tudi drugi ogled filma. V ospredju zgodbe je mlado dekle Fausta (Magaly Solier), ki je plod enega izmed teh posilstev. Njeno mater je napad (in hkrati okrutna smrt moža) močno prizadela, od šoka se pravzaprav nikoli ni pobrala. Mleko bridkosti se tako začne s sijanim kadrom, ko umirajoča mater spontano prepeva o bolečini, ki jo je prizadejal dogodek pred dvema desetletjema.

V vagino si vstavi krompir
Fausta je vase zaprta, prestrašena, skorajda bojazljiva. Po vaški modrosti je skrajno introvertirana postala, ker je preko materinih prsi pila mleko, po katerem se prenaša njen odnos do sveta. Strah, da bi se ji ponovila kruta materina usoda, jo pripelje celo tako daleč, da si v vagino vstavi krompir. Na začetku filma ji mati umre. Ker nima dovolj denarja, da bi ji zagotovila ustrezen pogreb, si v Limi najde delo hišne pomočnice.

Mleko ne govori, ampak poje
Morda se vse skupaj bere preveč senzaciolistično, a občutek, ki ga ustvarijo podobe na filmskem platnu, je povsem drugačen. Claudia Llosa je ustvarila odličen, subtilen film, v katerem niso tako pomembne besede (Fausta le redko govori), ampak stvari, ki stojijo za besedami - odnosi med liki, njihova obrazna mimika, pogledi, neizgovorjene besede, scenografija opustelih slumov v predmestju Lime in njihovo nasprotje v prestolnici ter seveda sama pesem, s katero Fausta najlažje komunicira. Drugače rečeno - le s pesmijo lahko govori o svoji bolečini. Pri tem osebnostno raste predvsem v odnosu s stricem, delodajalko Aido (Susi Sanchez) in njenim vrtnarjem.

Tokrat na platnu o dručačnem pogumu
Pogum ima ogromno obrazov - ameriški svet (podprt z milijoni, ki se stekajo v posebne učinke) pogum vidi v akcijskih filmih, v katerih se mora akcijski junak s pomočjo svoje skrivne moči spopasti z množico nasprotnikov. Lahko pa je na videz preprost, a hkrati vsebinsko bolj kompleksen in bogat - svet, v katerem se mora človek spopasti in premagati strahove, ki so zrasli iz najhujših osebnih izkušnjah. Toplo priporočam.

Ocena: 5, piše: Slavko Jerič