George Clooney se je na letošnjo oskarjevsko sezono temeljito pripravil: v boj za nominacije se spušča z nič manj kot tremi filmi – in Možje, ki strmijo v koze, je med njimi gotovo najbolj bizaren. Kot je jasno že iz naslova, pred nami ni ravno tipična črna komedija, ampak precej odbita filmska kurioziteta, v kateri je "več resničnega, kot bi verjeli", na kar nas opozorijo takoj po uvodni špici. Gre namreč za ekranizacijo istoimenske (nefiktivne) knjige Jona Ronsona, ki raziskuje "najbolj usekan del vojne Georgea W. Busha proti terorizmu". Natančneje povedano: področje "alternativnega vojskovanja" in nadnaravnih tehnik spopada s sovražnikom. Še natančneje: že od sedemdesetih let dalje naj bi v ameriški vojski obstajal skriven oddelek, ki vzgaja "bojevniške menihe", specialce, ki lahko hodijo skozi stene, se naredijo nevidne, berejo misli, prikličejo smrt s tapkanjem po čelu in seveda zgolj s sršečim bolščanjem ubijajo nič hudega sluteče kopitarje iz naslova.

Če se vrnem na začetek: vso bizarno štorijo spremljamo skozi oči Boba Wiltona (Ewan McGregor), novinarja zakotnega časopisa, ki se na lov na “veliko zgodbo” poda samo zato, da bi ženi, ki ga je dala na čevelj, dokazal, da vendarle ni zguba. Znajde se v Kuvajtu, kjer mu pot prekriža neskončno boljša zgodba, kot je vojna vihra tik za mejo: Lyn Cassady (George Clooney), upokojeni pripadnik "Nove Zemeljske Vojske" oziroma voda "jedijevskih bojevnikov", ki sovražnika nadvlada s pomočjo telepatskega vohunjenja. Lyn Boba po krajšem pregovarjanju vzame s seboj v Irak in mu po poti počasi pripoveduje o zgodovini NZV in njenem poveljniku, v hipija spreobrnjenem vietnamskem veteranu Billu Djangu (Jeff Bridges).

Blodnje premaknjenega uma ali resnica?
Clooney, ki očitno noče biti dosmrtno popredalčkan kot novodobni Cary Grant, je znal svojo nezgrešljivo karizmo od nekdaj razredčiti z ravno pravo mero popolne … stupidnosti (Burn After Reading, O Brother, Where Art Thou?), vseeno pa tukaj igra dovolj zadržano, da se mora igralec sam odločiti, ali so Cassadyju možgane spražile psihotropne substance ali pa je hoja skozi stene povsem v dometu njegovih sposobnosti. Jeff Bridges pa je bil tako ali tako rojen za vloge razpuščenih starih modelov: manjka mu samo še white russian v roki in Bill Django bi bil izrezan (sicer newageovski) The Dude (Veliki Lebowski).

Proti koncu vse skupaj malo zvodeni ...
Bodite pozorni na trenutek, ko se v pripovedi prvič pojavi makiavelistični "zlobni jedi" Larry Hooper (Kevin Spacey), ki skuša NZV izkoristiti za lastno napredovanje – kajti to je tudi trenutek, ko začne film počasi izgubljati svoj fokus. Prva polovica zgodbe, ki je neznansko duhovit kolaž portretov čudaških likov in anekdot, ki parodirajo strukturo in delovanje ameriške vojske, se prevesi v nekakšen skeč o skupinskem tripanju na LSD-ju v puščavskem pesku, razkritje "misije", ki je Cassadyja pripeljala v Irak, pa se ne izkaže za tako zanimivo, kot je obljubljal uvodni del.

Obi kdo?!
Film premore tudi precej duhovito "interfilmsko" referenco: vsem v občinstvu je najbrž jasno, da je prav Ewan McGregor igral Obi-Wan Kenobija v (po nastanku) drugi trilogiji Vojne zvezd, zato njegov čukast pogled in vprašanje "Kaj je jedijevski bojevnik?" verjetno nista scenaristično naključje.

Duhovitost filma izhaja iz absurdnosti premise, da znotraj vojske obstaja skupina telekinetičnih specialcev, a Grant Heslov (s Clooneyem sta napisala scenarij za Lahko noč in srečno) v svojem prvem vidnejšem režijskem poskusu ne gre dovolj daleč: končno sporočilo "Koz" ne doseže grenke ostrine denimo Dr. Strangelova, s katerim so film nekateri že primerjali. Je pa res, da človeka ob dejstvu, da je v zgodbi zrno resnice, mine dobra volja: vojaške velesile davkoplačevalski denar dejansko trošijo za take in podobne nebuloze - in to tudi v časih, ko se krivde ne da več preprosto zvaliti na hladno vojno.
Ocena: -5; piše: Ana Jurc