Na cesti, roman, ki je za celo generacijo ameriške mladine pomenil razodetje in vabilo na odprto cesto, ima protislovje skrito že v svoji genezi: ko je leta 1957, šest let po svojem nastanku, končno izšel, je Jacka Kerouaca izstrelil med zvezde - in ga hkrati oropal marginalnega družbenega položaja, iz katerega je črpal navdih za svoje pisanje. "Kralj beatnikov" je zapit in strt umrl dobrih deset let pozneje, njegovo ključno delo pa danes bolj kot strasti vzbuja nostalgijo in je, kljub svojim neizpodbitnim kvalitetam, kot obvezna hipsterska čitanka rahel literarni kliše in knjiga, ki - v retrospektivi - ne presega svojih zgodovinskih okvirov.

Najbrž obstaja razlog, zakaj protejskosti in fluidnosti tega "neposnemljivega" romana še nihče ni skušal ujeti na film; Sellesova sicer vizualno sočna ekranizacija se lahko še tako drzno spopade s seksualnimi tabuji in nam še tako skuša prodati fatalnost svojega Deana Moriartyja - a življenja, ki utripa v Kerouacovem pisanju, ji ne uspe zares ujeti.

Scenarij Joseja Rivere se strukture izvirnika drži precej zvesto. Nevidni vzvodi zgodbo ves čas obdržijo v gibanju: naši junaki so večino časa na poti iz Denverja v San Francisco, iz San Francisca v New York in nazaj, z vmesnimi postanki v Louisiani in pijanskim delirijem v Mehiki. V New Yorku konec štiridesetih let 20. stoletja najprej spoznamo Sala Paradisa (Sam Riley), francoskega Kanadčana z literarnimi ambicijami, ki ga po očetovi smrti preganja občutek, da "je vse mrtvo". Zanese ga v boemsko družbo pijancev, pesnikov in dekadentnežev, ki zavračajo pusto konvencionalnost malomeščanstva; svojega mesijo so našli v karizmatičnem Deanu Moriartyju (Garrett Hedlund). Njegov nenasitni apetit po svobodi in odprti cesti jih požene na pot z nenehno spreminjajočim se ciljem, v družbo sezonskih delavcev, marginalcev in drugih izobčencev. Čarobni, a nezanesljivi in parazitski Dean, v katerega se nesmrtno zaljubljajo tako dekleta kot fantje, za seboj vlači svojo šestnajstletno ženo Marylou (Kristen Stewart), se je naveliča in jo zamenja s svetlolaso Camille (Kirsten Dunst), odvrže tudi njo in se zopet vrne k Marylou in tako dalje. A tudi v njegovih najdrznejših eskapadah se skriva slutnja melanholije: Deanova sla po življenju, neulovljivost in nekonstantnost skrivajo globljo željo po nečem trajnejšem, po občutku pripadnosti in družini, nam skuša dopovedati Selles, in nobena količina benzadrina ne bo dokončno pokopala zavesti, da mladost med prsti polzi tudi njemu, velikemu Deanu Moriartyju. No, za tako turobno introspekcijo mu med džezovskimi klubi, improviziranimi orgijami in divjo vožnjo večinoma zmanjka časa.

Na cesti, ironično, ni toliko film ceste, kot je film o prepletu peščice življenj, ki se slučajno pač odvijajo v nenehnem premikanju; njihova križanja s tujimi življenji in zgodbami so temu primerno bežna. Viggo Mortensen je z morfijem zasvojeni Old Bull Lee, torej William S. Burroughs, Amy Adams njegova žena, Elisabeth Moss (Oglaševalci) opetnajstena in besna žena in Terrence Howard saksofonist v neki beznici; mimo pride celo Steve Buscemi kot zategnjen poslovnež, ki v prvem poceni motelu ob cesti razkrije, da njemu "dekleta sploh niso všeč". Utrinki iz njihovih življenj pokažejo ravno dovolj, da bi si želeli izvedeti več, a prav njihova nedorečenost obenem zgodbi dodaja slutnjo večplastnosti.

Toda še tako velik repertoar zvezdnikov, ki se pojavijo za nekaj minut, ne more dokončno zamaskirati osnovnega manka Sellesovega filma: Na cesti se nekje v drugi polovici začne preklemano vleči in pokrajina, ki drvi mimo, postaja le še menjajoča se filmska kulisa, prospekt "obveznih" prizorov za neobveznega turista na sledi Kerouacovega romana. Po drugi plati pa: če hoče biti zvest predlogi, film preprosto mora zapasti v repetitivnost, razvlečenost in nepovezano nizanje epizod; vse to so navsezadnje ključne lastnosti Kerouacovea romana.

"Zame so edini ljudje, ki me zanimajo, nori, tisti, ki so nori na življenje, nori na pogovor, nori na vse hkrati, tisti, ki nikoli ne zehajo in ne govorijo vsakdanjih reči, ampak gorijo, gorijo, gorijo kot rimske sveče skozi noč," je credo celotne generacije v danes antologijskem odlomku ubesedil Kerouac. Sellesovi Sal, Dean, Carlo in Marylou se trudijo, a kvečjemu brlijo: sicer čedni Sam Riley (spomnite se ga verjetno iz odličnega Nadzora) pod jarkim ameriškim soncem nekako ni videti doma (in njegov afektirano globok glas je na trenutke smešen), Kristen Stewart pa nam spet postreže s svojo tipično apatično odrevenelostjo; človek se ne more znebiti občutka, da s prizori seksualnega razvrata nalašč in prisiljeno meče rokavico kritikom, ki jo razcefrajo v vsakem novem Somraku. (Ji je pa treba priznati, da ni imela najlažjega dela: film ženske večinoma obravnava kot naporna bitja, ki niso srečna, dokler naših junakov ne "priklenejo" nase s poroko, otroki in tistim trapastim, preživelim konceptom, ki se mu reče monogamija.) Hedlund kot Dean je s svojim sijoče belim nasmehom morda na prvi pogled prekičast, da bi bil zares zanimiv, a na koncu zmore dovolj nazorno prikazati temno plat hedonističnega življenja.

Tisti, ki kljub iskrenemu naporu nikoli nismo čisto "dojeli" Kerouacovega šarma, ki se nam je Na cesti zdela rahlo prenapihnjena, narcisoidna in, ja, razvlečena štrena, nas pri filmu motijo bolj ali manj iste stvari. Dopuščam seveda možnost, da samo nismo dovolj "svobodne", nekonvencionalne duše.

Ocena -3; piše Ana Jurc