Nihče ne zanika, da je Lincoln pedanten, natančno zgodovinsko raziskan (še celo tiktakanje, ki ga slišimo, je menda zvok resnične Lincolnove ure!), izvrstno odigran, moralno neoporečen in vizualno premišljen film s "pomembno" tematiko ... je pa tudi, oprostite iskrenosti, mestoma preprosto dolgočasen.

Če je Lincoln res kdaj hotel biti "uravnotežen" portret, ki bi prikazal tudi temnejšo plat ene najbolj priljubljenih oseb v ameriški zgodovini, je Steven Spielberg od svojega načrta nekje po poti najbrž odstopil: njegov film kulta osebnosti "poštenega Aba" ne postavlja zares pod vprašaj. Res pa je, da Lincoln noče biti toliko biografski film kot zgodba iz zakulisja, ki naj bi razkrila, koliko mešetarjenja, diplomacije in čisto neprikritega podkupovanja je bilo v resnici treba, da je senat sprejel 13. amandma k ustavi, torej tistega, ki je dokončno ukinil suženjstvo.

Najbrž v strahu, da ga ne bi zaneslo v razčustvovano, domoljubno melodramo o "peščici dobrih mož, ki se je borila za pravo stvar", je Tony Kushner spisal scenarij za statično produkcijo, ki naj bi bolj kot na srce apelirala na naš razum (v tem gre tako daleč, da se celo neizbežni atentat na protagonista ne odvije pred kamero). Grozot zla, proti kateremu se abolicionisti borijo, nam film tako nikoli ne pokaže (za kaj takega bo primernejši naslov Tarantinov Django brez okovov ali pa kar Spielbergov Amistad iz leta 1998). Težišče dogajanja je trdno postavljeno v zatohle, slabo osvetljene washingtonske pisarne; nehigienična resničnost suženjskih plantaž ostaja varno pokopana globoko nekje na jugu.

Da se vse skupaj ne razgradi v vsaj toliko duhamorno in monotono peripetijo, kot je kak prenos iz parlamenta na tretjem programu, gredo zasluge skoraj izključno igralski zasedbi. Še če niste videli drugih za oskarja nominiranih glavnih vlog (pa tudi, če ste jih), lahko mirno stavite kar koli, da bo Daniel Day-Lewis februarja domov odnesel še svoj tretji zlati kipec. Njegov Lincoln je resnoben, rahlo ekscentričen možak, na trenutke odsoten sanjač, ki svojemu kabinetu raje pripoveduje razvlečene anekdote, kot da bi prešel naravnost k bistvu. Za svoja dva nasprotujoča si cilja - končati državljansko vojno in ukiniti suženjstvo - se bori z gorečnostjo idealista in pragmatičnostjo politika, ki razume, da se države ne da vedno voditi z mehko roko. Ob tem se ne ozira pretirano na nasvete državnega sekretarja Williama Sewarda (David Straithairn), ki ga nagovarja, naj svoje politične moči ne trati za izgubljeno bitko za en sam amandma, ampak naj se, če že mora izbirati med enim in drugim, raje posveti dokončni zmagi v državljanski vojni.

Day-Lewis je liku vdahnil celo vrsto fizičnih atributov, ki se ujemajo z zgodovinskimi poročili o 16. ameriškem predsedniku; šel je celo tako daleč, da je glas iz svojega običajnega baritona povišal v utrujen tenor. Njegova tršata, rahlo štorasta postava po Beli hiši drsa sključenih ramen, mrkega obraza in z udi, ki so videti, kot da se premikajo v drugačnem ritmu kot preostanek njegovega telesa. Lincoln ni dramatična, eksplozivna figura, kakršen je bil Daniel Plainview (Tekla bo kri), a Day-Lewis zato na še veliko subtilnejši način dokaže, da ni igralec, ki bi vlogo naštudiral, ampak vanjo dobesedno izgine.

Da bi nam poleg Lincolna državnika pokazal tudi Lincolna človeka, Spielberg v dogajanje vplete prvo damo Mary (Sally Field), pronicljivo žensko, ki pa jo je smrt najstarejšega sina potisnila v globoko depresijo in ki je zdaj histerična že ob misli, da hoče tudi mlajši Robert (Joseph Gordon Levitt) kljub očetovi prepovedi pustiti študij na Harvardu in se pridružiti vojski. Ti družinski prizori, ki naj bi verjetno skušali ponazoriti neizmerljive človeške žrtve, ki jih zahteva vsaka vojna, delujejo kot v osrednjo zgodbo na silo potisnjeni elementi, ki skušajo od nas izsiliti čustveno vpletenost.

Drugi ključni lik je Thaddeus Stevens (Tommy Lee Jones), osorni radikalni republikanski kongresnik in abolicionist, edini, ki brez zadržkov zagovarja popolno rasno enakost. (Film se raje previdno izogne vprašanju, ali je sam Lincoln dejansko verjel, da bi si temnopolti Američani na vseh področjih zaslužili enako obravnavo kot beli. Odgovor namreč ni preveč hollywoodski.) Za nepričakovane komične vložke poskrbi trojica republikanskih "pogajalcev" (z vedno iskrivim Jamesom Spaderjem na čelu), ki morajo najti tiste kongresnike, ki bi se jih dalo najlažje zmamiti z obljubo visoke funkcije, ter zlepa ali zgrda kupiti njihov glas za amandma.

Vizualno in dramaturško je film tako do popolnosti spoliran, kot od Spielberga pač lahko pričakujemo. (Zamerimo pa mu lahko vsaj dejstvo, da ima film izredno močan zadnji kader odhajajoče Lincolnove silhuete ... ki to ni. Po njem se film nadaljuje še deset (nepotrebnih) minut. Saj menda vsi vemo, da so ga ustrelili v gledališču?) Direktor fotografije Janusz Kaminski svoje delo opravi prav tako neoporečno kot v Grivastem vojaku; enako se da reči za pompozno - a kakšna naj ob tej tematiki bo? - glasbeno podlago Johna Williamsa. Toda če odštejemo več kot kompetentno (in v nekaterih primerih fantastično) igralsko zasedbo, je Lincoln točno to, kar smo od njega pričakovali: slavospev narodu, ki do mita lastne geneze goji skoraj malikovalski odnos.

Naj Spielberg to še tako skuša zamaskirati z uvodnimi naturalističnimi prizori mesarjenja z bajoneti in valjanja po jarkih (da zna razkrinkati brutalni obraz vojne, je že zdavnaj dokazal z Reševanjem vojaka Ryana), je njegov film v prvi vrsti gostobesedna zgodovinska lekcija, in šele nato prikaz tega, kako si je včasih v imenu vzvišenega cilja treba umazati roke. Lincoln je filmski ekvivalent muzejskemu eksponatu: poučen in dostojanstven, ne pa tudi živ organizem. Vse nominacije in nagrade v igralskih kategorijah bodo zaslužene, toda oskar za najboljši film? Upajmo, da ne bo šlo tako daleč.

Ocena: 4; piše Ana Jurc