V industriji, ki nas ji je s posebnimi učinki že zdavnaj uspelo zbombardirati v otopelost, ideja mikroproračunskega, do golih osnov obtesanega horrorja vsaj v teoriji zveni privlačno. A manj je včasih samo - manj.

Ne vem, kakšna je minimalna kvota medmetov "bu!", ki zadostujejo za dobro grozljivko, a film, ki tako rekoč vse stavi na "originalno" stilistično idejo najdenih domačih posnetkov, bi moral imeti vsaj kakšnega. Da Henry Joost in Ariel Schulman še sploh dobita kogar koli, ki je v četrto pripravljen gledati nočne posnetke ljudi, ki spijo, medtem ko se okoli njih samo od sebe premika pohištvo, je, roko na srce, skoraj čudež.

V Paranormalnem 4 se (po izletu v 80. leta in h "genezi" zgodbe v tretjem delu) vračamo v sedanjost in v zaspani vsakdan predmestnega življenja. V ospredju je generična mlada družina - zakonca Doug (Stephen Dunham) in Holly (Alexondra Lee), njuna najstniška hčerka Alex (Kathryn Newton) in šestletni posvojeni sin Wyatt (Aiden Lovekamp); bolj ali manj ves čas se jih drži tudi Alexin zajedljivi fant Ben (Matt Shively). Zanimivo (ampak ne zares) začne postajati, ko njihova nova soseda, mlada samohranilka, nenadoma zboli; njen sin Robbie (Brady Allen) bo zato nekaj dni živel pri sosedih. A kaj, ko je Robbie introvertiran mali čudak, ki se pogovarja z namišljenim prijateljem, ponoči sam tava po hiši in po "domačem" sinu kraca starodavne hetitske simbole. Njegov prihod sproži tudi klasično loputanje z vrati in nihanje lestencev, kar v svetu Paranormalnega pomeni, da so na delu zle sile. Je mogoče, da je Robbie v resnici pred šestimi leti izginuli Hunter? Ko se izkaže, da je njegova "mama" v resnici Katie in ko ta zapade v svojo tipično robotsko hojo, se zdi, da bo naša družina kmalu utrpela strm upad članov ...

Tresočo se kamero in zrnato sliko, ki ju od franšize že pričakujemo, tukaj priskrbita Alex in Ben, ki očitno vsak svoj tudi najbolj vsakdanji gib in pogovor posnameta bodisi s telefonom, prenosno kamero ali računalnikom. (Če v tem vidite nekakšno sporočilo o smrti komunikacije v družini in zombifikaciji najstnikov, prilepljenih na svoje tehnološke "gizmote", scenariju najbrž pripisujete preveč globine.) Ta medij seveda poskrbi za obvezno kvoto nenadnih sunkov in nerazločnih senc v ozadju. Medtem ko Alex Benu vneto prek Skypa razlaga, kaj počne Robbie, iz ozadja plane ... njen maček. Ali pa še to ne. Nabrušen nož, ki skrivnostno izgine iz kuhinje, pozneje ... ne zabode nikogar. Alex, ki sluti, da je v njeni hiši nekaj narobe, sicer snema dogajanje v vseh sobah, a nato posnetkov nikoli ne gleda. (Seznam bi lahko šel v neskončnost.)

In prav v tem, da iz teme ne plane nič zares grozljivega, je osrednja težava filma. Lahko si še tako "duhovit" in v svoj film na silo tlačiš reference na klasike žanra - šestletnik na triciklu, ki naj bi nas nič kaj diskretno spomnil na Dannyja Torranca v Sijanju, samo še bolj podčrta, kako zelo podpovprečnemu primerku grozljivke smo priča -, če nimaš drugega kot uro in pol psevdosuspenza, ki se nikoli ne utelesi v nič oprijemljivega, in en dober prizor (ključna beseda: kopalna kad), se tvojemu filmu slabo piše.

Če se nam je že od samega začetka franšize naprej zdelo, da Paranormalno ni drugega kot bleda kopija Čarovnice iz Blaira in poplave "prvoosebnih" grozljivk, ki so ji sledile, pa je nepotrebno raztegovanje do četrtega dela vsemu skupaj vzelo še tisto kapljo svežine, ki smo je bili veseli leta 2009, po večletni modi nagravžnih slasherjev z Jigsawom in podobnimi na čelu. Samo upamo lahko, da so pri studiu Paramount ugotovili, kako utrujajoče repetitivno je vse skupaj postalo, in ne sestavljajo ekipe za še peti del. Zadnji kader filma našega naivnega optimizma seveda ne podpira.

Ocena. -2; piše Ana Jurc