Film Invictus, ki je bil posnet po knjižni predlogi Johna Carlina, je zgodba o tem, kako si je novoizvoljeni Nelson Mandela, prvi južnoafriški predsednik po odpravi apartheida, izbral šport za skupni imenovalec, za vezivo, ki je iz razklane dežele dokončno naredilo en sam narod.

Mandela (Morgan Freeman), ki je bil v mladih letih tudi sam atlet (ukvarjal se je s tekom in z boksom), je seveda razumel globoko simbolično vrednost ritualizirane agresivnosti športa kot metafore za narodov ponos in enotnost, zato je v tej taktiki mogoče videti odraz njegovega značaja. Kar je bilo šokantno, je bil njegov izbor športa, ki naj bi to nalogo opravil. Ker bo Južnoafriška republika naslednje leto (1995) gostila svetovni pokal v ragbiju, je Mandela sklenil, da bo domače državno moštvo takrat blestelo – a kaj, ko so bili Springboksi od nekdaj ekipa, povezana z Afrikaanerji: sami belci, ovešeni z emblemi in prepevajoč pesmi v duhu rasnega ločevanja; tisti redki temnopolti Južnoafričani, ki jih niso popolnoma ignorirali, so jih sovražili in iz načelnih razlogov navijali za katero koli ekipo, ki je igrala proti njim. Za piko na i Springboksi leta 1994 niti niso bili kaj prida: na svetovnem pokalu so bili samo zato, ker so se kot država gostiteljica kvalificirali samodejno.

Mandela razume, da mora na svojo stran dobiti manjšinsko belsko oligarhijo (ko je prišel na oblast, je bilo celo belo osebje v kabinetu prepričano, da jih bo v trenutku zamenjal s temnopoltimi uslužbenci) in v identifikaciji celotne države s Springboksi vidi možnost nastanka njene nove, integrirane identitete. Svojo podporo ragbiju začne javno razkazovati, kljub splošnemu nasprotovanju temnopolte skupnosti izbori ohranitev barv in grba moštva, kapetanu Francoisu Pineaarju (Matt Damon) pa skuša dopovedati, da bi imela zmaga njegovega moštva daljnosežen, metaforičen pomen za celotno ljudstvo. Pineaar, ki sicer izhaja iz zadrtega, rasističnega okolja, se brez pretiranih težav pusti voditi Nelsonovi karizmi in pripravi svoje fante do tega, da sodelujejo pri predsednikovi promocijski kampanji, ter jih obenem trenira do nezavesti, kar, in to ne bo pretirano presenečenje, na koncu pripelje do nezaslišanega uspeha in finalne tekme.

Ragbi kot površno skicirana kulisa
V veliki meri gre za povsem standardno, linearno športno zgodbo o “mali ekipi, ki je zmogla”, kakršnih smo videli že nešteto. Na tem mestu moram priznati, da spodaj podpisana, ki prej nisem imela preveč razjasnjenih predstav o ragbiju, iz kina nisem odšla razsvetljena: očitno je treba zadeti nekakšne gole v zraku med dvema koloma, dogajanje pa občasno prekine nekaj, kar je še najbolj podobno pretepu - sicer pa se Eastwood tako ali tako zanaša na prizore ponorele množice, da nam dajo vedeti, da gre “našim” dobro. Kar seveda pomeni, da se zadnjih petnajst minut, ki v športnem filmu ne morejo biti drugega kot vélika končna tekma, neznansko vleče.

Freemanov gravitas
Film tako skoraj popolnoma sloni na ramenih obeh glavnih igralcev: Morgan Freeman je, kot je najbrž zapisal že vsak recenzent pred mano, nič manj kot izjemen. Možak je bil navsezadnje rojen za prav ta tip dostojanstvene, zadržane vloge, in nič čudnega ni, da se je dolga leta bojeval za ekranizacijo Mandelove zgodbe (in, po drugi plati, da je Mandela sam “požegnal” izbiro igralca).

Sveti mož Mandela
A kljub izvrstni igri sta prav osrednja lika tudi del tega, kar je s filmom narobe: z izjemo bežne omembe “družinskih težav” praktično ni prizora, v katerem Mandela ne bi izžareval skoraj vidnega svetniškega sija. Zanima se za družine podrejenih, opazi novo frizuro svoje pomočnice in niti enkrat - pa ima neverjetno stresno službo - mu ne popustijo živci. Seveda ne gre zmanjševati Mandelove osebnosti ali njegove vloge v zgodovini, toda vprašati se je treba, ali mu scenarist in režiser res delata uslugo, ko ga skrčita na enciklopedijo navdihujočih citatov ter aforizmov o strpnosti in razumevanju. Eastwoodov Mandela si oprta takšno mero vrline, da se človek pod njo malodane izgubi.

Pineaar je še težje razumljiv: kakšna je njegova motivacija – poleg tega, da hoče kot kapetan ekipe in športnik kakopak zmagati? Kakšno je njegovo stališče do apartheida (kot vidimo na začetku, je precej ubogljiv sin zelo nestrpne družine)? Ali verjame v Mandelovo visokoletečo idejo o ragbiju kot nosilcu sprave ali pa se s takimi abstraktnimi vprašanji ne ukvarja? Krivde tukaj seveda ne gre pripisovati Mattu Damonu, ampak scenariju, ki ga praktično ne pusti do besede (drugi člani moštva pa so tako ali tako le obrazi brez imen).

Otroci, rasizem je slab
Že pri predlanskem Gran Torinu je bilo očitno, da Eastwood, ko gre za pridiganje o rasni strpnosti in sprejemanju, ni preveč … diskreten. “Sporočilo” nam skuša v glavo vbiti z na trenutke sentimentalnimi, in kar je še huje, klišejskimi kadri. Med finalnim ragbijevskim spopadom nam večkrat pokaže prej sprte bele in črne Južnoafričane, kako složno in zadržanim dihom spremljajo tekmo – in ko na koncu svetovni pokal (v upočasnjenem gibanju) zagrabita črna in bela roka, se človek res vpraša, za kako neumne nas režiser pravzaprav ima.

Da predsednik po 27 letih za zapahi ne čuti nobene zagrenjenosti, ampak le odpuščanje in željo po spravi, vsekakor priča o neverjetni plemenitosti njegovega duha - a prizori Pienaarja, ki obišče njegovo celico in si ga predstavlja med prisilnim delom, so preveč patetični, da bi bili zares učinkoviti. Mandela bi si zaslužil kaj boljšega.

Nikakor ne Eastwoodov magnum opus
Eastwood je nedvomno posnel še en vizualno čudovit in zgodovinsko dobro raziskan film ter povsem solidno “navdihujočo” zgodbo, a od režiserja in njegove veličine bi preprosto pričakovali … kaj več. Taka produktivnost je za nekoga, ki se bliža 80. rojstnemu dnevu, seveda občudovanja vredna, a morda bi mu moral kdo svetovati, naj namesto enega filma na leto posname enega vsako drugo leto (in pri tem pozabi na Akademijo, ki je po zadnjih letih sodeč tako ali tako sklenila, da je že dobil, kar mu je pripadalo).

Ocena: 3+; piše Ana Jurc