Romula, deveti film v seriji, je režiral Urugvajec Fede Álvarez, ki je med drugim pred dobrim desetletjem od mrtvih (ha!) obudil franšizo Zlobni mrtveci in pozneje navdušil z neizprosnim šokerjem Ne dihaj!. Čeprav je v času produkcije še veljalo, da bo Romul prvi film iz franšize, ki ga bodo poslali naravnost na pretočno platformo, si je studio v zadnjem hipu na srečo premislil: Osmi potnik je saga, ki jo je treba gledati na velikem platnu. Pod Alvarezovo taktirko hoče biti Romul samostojen film, ki ga boste dejansko razumeli tudi brez predhodnega znanja o franšizi – še bolj pa pride do izraza to, pa je natrpan z vsem "največjimi uspešnicami" Osmih potnikov zadnjih štiridesetih let.
Sledijo manjši kvarniki za film Romul.
Poleg najočitnejših referenc na Ridleyja Scotta (film celo rekonstruira antologijski trenutek iz izvirnega filma leta 1979) se Álvarez sklicuje tudi na Osmega potnika 2 Jamesa Camerona, na preddel Prometej (2012) in celo na videoigro Alien: Isolation (2014). Na trenutke se vse to zdi kot (pre)veliko breme, kot da je navezovanje na predhodnike preglasilo potrebo po izvirnosti pričujočega filma. V njem ni v resnici skoraj nobenega čisto novega elementa – so pa zato stari učinkovito remiksani in reciklirani.
Romul se tako zelo trudi dokazati, da je del širše zgodbe, da je najnovejši člen v verigi kultnih filmov, da pozabi na lastno interno logiko. Iz te želje po pripadanju se je izcimila tudi gostujoča vloga, ki je etično sporna na enak način, kot je bil pred leti "nastop" Carrie Fisher v Vzponu Skywalkerja. To je sicer skrajno ironično, če pomislimo, da sta v samem bistvu filma razmerje med naravnim in umetnim ter groza, ki se poraja iz njune zamenljivosti. Takšna filmska nekromantija, če hočete, ostaja problematičen pristop, še posebej v času, ko se igralci začenjajo zavedati vse bolj resne nevarnosti, da jih bodo studii na neki točki v filmih preprosto nadomestili z njihovimi digitalnimi kloni. Vloga v Romulu, o kateri govorim, je tako stara, da igralec prav gotovo ni dal privoljenja za postumno uporabo svoje podobe.
Álvarez zelo zvesto poustvari hladno lepoto in klavstrofobijo vesoljske postaje, kot jo je videl Ridley Scott; k temu pripomorejo izčiščena scenografija, razpoloženjska osvetljava in glasbena podlaga Benjamina Wallfischa, ki se prav tako navezuje na izvirnega Osmega potnika. Romul ostaja zvest tudi vsebinskemu jedru franšize, razmisleku o nepremostljivem prepadu med človekom in "pošastjo". In če je pošast vseh teh fimov tako nezamisljivo tuja in odvratna, da sta edini možen odziv nanjo hromeča groza in odpor (čeprav "te v vesolju nihče ne sliši kričati"), je resnična nevarnost to, kar se nahaja prehodu med človeškim in pošastnim – android. Ta Bog človeške izdelave bi lahko v vsakem trenutku, tako se vsaj zdi, s svojo hladno analitičnostjo prevzel primat nad stvarstvom. Kakšno je v resnici razmerje moči med temi tremi ontološkimi entitetami? Je univerzalni gon po preživetju edino, kar jih združuje? Kaj določa našo človečnost? Zdi se, da bo ta razmislek iz leta v leto bolj aktualen.
Na časovnici je Romul ugnezden med Scottovega Osmega potnika in Cameronovega Osmega potnika 2; piše se leto 2142. Najprej spoznamo Rain (Cailee Spaeny), zasužnjeno delavko v koloniji pod jarmom korporacije Weyland-Yutani. Rain postopoma spoznava, da je sistem, po katerem naj bi si z leti tlačanstva "odkupila" svobodo, gola prevara, in da jo, če ne bo ukrepala, čaka enaka usoda kot njene starše. V rudnikih vesoljske kolonije se bo izčrpala in na smrt zbolela. Njen "brat" Andy (David Jonsson) je v resnici rahlo zastarel android, ki ga je njun pokojni oče sprogramiral kot varuha za Rain. (Imejte v mislih, da film nosi naslov Romul in da nas mit o ustanovitvi Rima uči, da je močan imperij zrasel iz bratomora.)
Ker nima česa izgubiti, se Rain tako pridruži tveganemu načrtu svojega prijatelja Tylerja (Archie Renaux); v ekipi so še Tylerjeva sestra Kay (Isabela Merced) ter zaljubljenca Bjorn (Spike Farn) in Navarro (Aileen Wu). (Nihče razen delno Rain in Andyja ni zares izdelan lik; jasno je, da so v zgodbi samo zato, da bodo na brutalne načine umrli.)
Ideja je, da se bodo zatekli na opustelo vesoljsko postajo, ki visi v orbiti nad njimi, na njej aktivirali stare komore za hiperspanje, odpotovali na devet let oddaljen planet in tam začeli svoja nova življenja. Na njihovo nesrečo je opustela postaja dobesedno natrpana z zarodki ksenomorfov. Te zajedalske pošasti iz vesolja v ljudeh še vedno vidijo samo inkubatorje za svoj razmnoževalni cikel, ki ostaja neprekosljivo freudovska mora.
Film je res gosto poseljen s ksenomorfi v vseh razvojnih fazah tega bitja, pri čemer lepo pride do izraza, da se je Alvarez veliko bolj kot na posebne zanašal na praktične učinke. Bitja so tridimenzionalna in realistična. Enako velja za dogajalni prostor, ki očitno ni bil posnet pred zelenim ekranom, ampak v zavojih in kotičkih utesnjujoče, klavstrofobične kulise. Osvežujoče se je vrniti k "primitivni" tehnologiji in zarjavelim ostankom ladij, kakršne poznamo iz izvirnih filmov. Tehnologija v Osmem potniku konec koncev ne ponuja utopične vizije boljše prihodnosti in širjenja obzorij človeštva – le še z deziluzijo lahko strmimo v razgaljeni obraz končne razvojne faze kapitalizma.
Cailee Spaeny, ki smo jo v zadnjem času videli v Priscilli (2023) Sofie Coppola in v Državljanski vojni (2023) Alexa Garlanda, je več kot kompetentna igralka; težava je le v tem, da, tako kot pred njo Noomi Rapace, ne more zares stopiti iz sence Sigourney Weaver kot ene najboljših akcijskih junakinj vseh časov. V resnici je, predvsem po zaslugi vloge Davida Jonssona, android Andy daleč najbolj fascinanten lik Romula. Jonsson v njegovo vedenje vnese podton robotskosti, a zna obenem že z mikroizrazi in bežnimi gestami nakazati, kako obratuje Andyjev notranji procesor. Konec koncev se morajo "sintetiki", kot v tej franšizi rečejo androidom, ves čas spopadati s paradoksom lastnega izvora. (Razmislek o Stvaritelju in njegovih stvaritvah ter ugotovitev, da ima vsako bitje nezatajljivo željo, da bi uničilo svojega Boga, je bil obsesija Scottovih preddelov, Prometej in Zaveza.)
Dramaturški vrhunec filma čisto na koncu vpelje novo idejo, ki bo franšizo v neizbežnih nadaljevanjih očitno popeljala v povsem novo smer. Veliki obrat Romula je sicer koncept, ki za znanstveno fantastiko ni nov, ima pa v kontekstu Osmega potnika ključno pomanjkljivost. Če bodo filmarji dosledno razvijali svoje nastavke, se bodo morali v prihodnosti osrediniti na bitja, ki predstavljajo odmik od ene najbolj prepoznavnih pošasti sedme umetnosti, odmik od genialne stvaritve H. R. Gigerja, ki nam je dal nezgrešljivo falično, sikajočo nakazo ksenomorfa. In to bi bil nedopusten avtogol.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje