A dovolj o Georgeu Lucasu - Ridley Scott, ki bi verjetno marsikoga povsem osrečil že s čisto klasičnim filmom za zbirko Osmih potnikov, ki jo je začel in nato prepustil drugim režiserjem, je namesto tega raje postavil temelje ambiciozne nove franšize. Prometej tako nezgrešljivo ostaja povezan s temami in motivi režiserjeve najslavnejše stvaritve, obenem pa vzpostavlja samostojen svet, svet, ki hoče iti prek "poceni" zabave čakanja, kdaj bo komu drobovje razparal zobati, sluzasti ksenomorf. Ne, tokrat gremo naravnost k metafizičnim vprašanjem: Kdo in zakaj smo? Kdo nas je ustvaril in s kakšnim namenom? Nobeni odgovori, ki nam jih Scott lahko poda, seveda ne morejo biti povsem zadovoljivi. Toda ob tako visoko zastavljenem cilju - še posebej za poletni blockbuster - pravzaprav težko zamerimo, da ne doseže ključnih filmov žanra, ki ga je sam pomagal definirati.

Prometej nas v prologu postavi "na začetek časa"; vesoljska ladja na pusti zemeljski pečini odloži prosojno belega, plešastega, razpadajočega (ne)človeka, ki se nato nemudoma razgradi in raztopi v bližnjem slapu. Iz njegovega DNK-ja (in kristusovske žrtve?) bomo čez dolga tisočletja nastali ljudje, sugerira Scott.

Prevrtimo naprej v leto 2089: arheologa Elizabeth Shaw (Noomi Rapace) in Charlie Holloway (Logan Marshall-Green) v starodavnih jamah kultur, ki med seboj niso imele nobenega stika, najdevata vedno isti piktogram: človeške figure, ki s prstom kažejo v nebo in čisto določeno konstelacijo planetov. Idealistična znanstvenika to razumeta kot vabilo za obisk bitij (ali, z njunimi besedami, "inženirjev"), ki bodo, kot si predstavljata, pripravljena na klepet o svojih vzgibih in razlogih za stvaritev človeške rase.

Še dve leti (in trilijon dolarjev) kasneje je Prometej, vesoljsko plovilo skrivnostnega mogotca Petra Weylanda (umetno in neprepričljivo postarani Guy Pearce) pripravljeno na svojo raziskovalno ekspedicijo v vesolje. Na čelu posadke je ledena Meredith Vickers (Charlize Theron, ki so ji še kako prav prišle zlobne grimase iz Sneguljčice in lovca), ki ne pušča nobenega dvoma o tem, da so vedno na prvem mestu interesi korporacije, ki se na filozofska vprašanja mirno požvižga. Poleg nje so tu še Elizabeth, ki se - s križem okrog vratu - oklepa ideje Boga, darwinizmu zapisani Charlie (pa saj vemo, da se skeptikom v grozljivkah ne piše dobro, kajne?), karikirano ležerni kapitan Janek (Idris Elba) in še manjša četica znanstvenikov, ki so tako shematično zarisane osebnosti, da ni pretežko uganiti, da odjavne špice filma ne bodo dočakali.

Medtem, ko je posadka na poti pogreznjena v umetno hibernacijo, nad njo in nad ladjo bedi David (Michael Fassbender), nekakšno humanoidno utelešenje umirjeno gospodovalnega HAL-a iz Kubrickove Odiseje 2001, robot, ki se človeških čustev uči z gledanjem Lawrenca Arabskega ("Trik je v tem, William Potter, da te bolečina ne moti") in geliranjem svoje pričeske, dokler ni v resnici precej podoben Petru O'Toolu. Ko po treh letih spanja posadka na cilju zapusti svoje komore, se na prvi pogled zdi, da je David, ki jim uslužno meša koktajle in izpolnjuje njihove ukaze, pokorno predal vajeti. Toda ali se je umetna inteligenca, ki na trenutke razkrije prebliske zlohotnosti, res pripravljena odpovedati nadzoru?

Nadaljnega zapleta, ki vključuje z vesoljskimi žarami napolnjene votline, peščene viharje, smrtonosne lovke in enega najboljših (čeprav najmanj verjetnih) prizorov operacije na sebi, kar ste jih kdaj videli, nima smisla razkrivati. Dovolj naj bo podatek, da je eden od obeh scenaristov (Damon Lindelof) dolga leta pomagal pri pisanju Skrivnostnega otoka: sosledje dogodkov ima približno toliko logičnega smisla kot ta zloglasno enigmatična serija. Od tiste točke dalje, ko smeta dva geologa, ki jima je ob pogledu na ostanke vesoljske rase neprijetno, prosto in brez ugovorov drugih odtavati proti izhodu, nato pa se kljub vsej vrhunski tehnični opremi v rovu izgubita, je scenarij tako poln nedoslednosti, da jih ne odtehta niti spektakularna vizualna plat filma. Da sta ista strahopetna geologa malo pozneje čisto raznežena, ko naletita na očitno sovražnega zobatega črva, in ga skušata celo pobožati (?!), je samo banalen primer tega, kako popolnoma se je treba odpovedati logičnemu razmišljanju, če se hočeš zgodbi prepustiti. Ko eden ključnih članov posadke umre pod roko (in plamenometalcem) drugega, pa tega nato pozneje nihče, vključno z njegovo ženo, niti omeni ne, vse skupaj ni več vredno niti skeptičnega dviga obrvi. Da je robot edini lik s kakršnimi koli niansami karakterja, ki nam niso eksplicitno podane na pladnju, po navadi v lesenih dialogih, je prav tako precej zgovorno.

Stilistično Prometej, režiserjev prvi znanstvenofantastični film po Iztrebljevalcu (1982), uvaja spoliran, monokromen in mrakoben svet; tako do podrobnosti dodelane, enotne estetike z izjemo Avatarja v sodobnem filmu še nismo videli. (Jaz ga sicer nisem gledala v 3D-različici, a baje je vreden višje cene vstopnice.) Tako kot Scott niti za hip ne zrahlja vzdušja nočne more in se ne pregreši z barvami, je znal tudi posebne učinke dozirati dovolj zmerno, da vse skupaj ni videti kot ena sama digitalno zgenerirana poplava eksplozij. Na svoj račun pridejo celo ljubitelji H. R. Gigerja - čeprav se je, roko na srce, tisti ikonični falični, sikajoči ksenomorf v tridesetih letih iz utelešenja groze spremenil kvečemu v popkulturno referenco.

Če vsestranska pompozna velikopoteznost iz Prometeja po tehnični plati dela mojstrovino, pa ga po vsebinski osiromaši. "Zakaj smo te ljudje ustvarili? Ker smo te lahko," Charlie skoraj mimogrede navrže androidnemu asistentu posadke. Vzporednice so jasne. Kako naj torej verjamemo, da bi ljudje res naivno rinili na drug konec vesolja, trmasto upajoč na pogovor z Bogom, ki je bolj kot benevolentnemu Stvarniku podoben albinastemu akcijskemu junaku? Po odgovore, ki jih ni in jih ne more biti? Moj napotek za ogled Prometeja bi bil enak kot pred letom dni za Drevo življenja: če kozmološka in teološka vprašanja, s katerim nas film skuša pitati, vzamete cum grano salis, se v njem da uživati.

Ocena: 4; piše Ana Jurc