Izhodiščni zaplet je sila podoben Življenju brez mene, kjer glavna junakinja prav tako izve, da ima zaradi raka v zadnjem stadiju pred seboj le še tri mesece. V strogo omejenem času si želi storiti vse, o čemer je vedno le sanjala.

Ozonov osrednji lik je drugačen. Nemudoma pretrga vezi s svojo družino in partnerjem. V minimalističnem ozračju (ki ga potencirata skrbno odmerjen dialog in glasba) si želi najti le mir s samim seboj. Izhodišče je sicer ponujalo več, vsekakor pa ne gre prezreti Melvila Poupanda, ki se je v koži glavnega junaka prepričljivo spoprijel s težko nalogo.

Naključje ali ne, Ozon je svoj zadnji prizor po lanskem 5 x 2 že drugič zapored postavil na plažo. 5 x 2 je (predvsem zaradi izbire naracije) prinesel zanimivo študijo o odnosu med moškim in žensko. Prizor na plaži je bil utrinek sreče in pravzaprav začetek konca. Nekaj podobnega bi lahko trdil tudi za Ostanek časa.

Ocena: +3; piše: Slavko Jerič.