Največji plus, ki ga lahko pripišemo najnovejšemu pretendentu za prestol vélike poletne uspešnice, je to, da film niti sam sebe ne jemlje pretirano resno. Čeprav ni načeloma nič narobe z bombastičnimi epopejami, ob katerih človek pošlje možgane na pašo in uživa ob eksplozijah, bi si človek od Perzijskega princa vseeno želel malo več ... osebnosti.

Izhodiščni zaplet je sicer niti najmanj diskretna aluzija na iraško vojno, nato pa politične podtone kaj hitro preglasijo precej bolj disneyjevska sporočila o nezlomljivih vezeh med brati in "poslušanju lastnega srca".
Princ Dastan (Jake Gyllenhaal), ki sicer ni modre krvi, a ga je kralj še kot siroto rešil iz revščine in ga vzgojil kot svojega, s svojima kraljevskima bratoma, benevolentnim prestolonaslednikom Tusom (Richard Coyle) in jeznoritim Garsivom (Toby Kebbell), zavzame "neosvojljivo" trdnjavo Alamut (prav tisto, okrog katere je roman spletel Vladimir Bartol, ki ga je menda tudi (neuspešno) ponujal v ekranizacijo studiu MGM). A kaj, ko se izkaže, da orožja za ne ravno množično uničevanje (gre vendarle samo za sulice in bodala), ki naj bi ga Alamut preprodajal perzijskim sovražnikom, ni in ga nikoli ni bilo. Vse skupaj je bila le pretveza, s katero je brate v neupravičeno vojno speljal osrednji zlobnež. Načeloma recenzija ne bi smela povedati, kdo to je, ampak kdor je videl Levjega kralja, mu je jasno, da zloveščim stricem, ki jih od prestola loči le bratova smrt, ni mogoče zaupati. Če dodamo, da strica Nizama igra namrgodeni, gologlavi Ben Kingsley s kozjo bradico, je vse jasno.

Med ropanjem Alamuta Dastan najde čudovito bodalo, za katerega se bo izkazalo, da ima nadnaravne lastnosti, in še lepšo princeso Tamino (Gemma Arterton), ki mora dragoceni kos varovati s svojim življenjem. Dastan in Tamina si gresta seveda (v maniri vseh romantičnih komedij, kar jih je bilo kdaj posnetih) od prvega hipa naprej močno na živce – a še preden njuno prerekanje lahko preraste v romanco, se stari kralj Šaraman (Roger Pickup) zgrudi mrtev. Umorjen, če smo natančni. Že v naslednjem hipu se Dastan in Tamina znajdeta na begu pred zakonom; on mora oprati svoje ime in ugotoviti, kdo mu je podtaknil umor, ona pa mu skuša ukrasti nazaj svoje bodalo, ki ima v ročaju čudežni "pesek časa" iz naslova. Kdor ima nož v rokah, lahko namreč s pritiskom na gumb na njegovem ročaju ustavi čas in ga za približno minuto zavrti nazaj.

Deus ex machina
Tako razkritje se zdi sicer popolnoma legitimen postopek za računalniško igro, kar Perzijski princ v osnovi tudi je, za resen scenarij pa le poceni alternativa izmišljanju konsistentnega zapleta. Ko se junaki "zaštrikajo" do te mere, da se ne morejo več rešiti, preprosto pritisnejo na gumb in "dobijo še eno življenje" (da kičastih posebnih učinkov v obliki vrtinca zlatega prahu, ki to spremljajo, niti ne omenjamo). To seveda pomeni, da nobena smrt ni več tako usodna in dokončna, kot bi morala biti. Še več, tik pred koncem filma čudežno bodalo "izbriše" večino dogajanja do tistega trenutka, kar pri večini gledalcev najbrž ne bo izzvalo pričakovanega šoka, ampak samo nevoščljivost. Ko bi vsaj obstajal gumb, ki bi človeku vrnil tisti dve uri, zapravljeni v kinodvorani ...

Resnična skrivnost Perzijskega princa je vprašanje, kaj je prepričalo toliko spodobnih igralcev (in režiserja Mika Newella, ki se je nekoč davno podpisal pod Donnieja Brasca ter Štiri poroke in pogreb), da bi bilo sodelovanje pri projektu dobra ideja. Pojavi se celo vedno odlični Alfred Molina, in sicer kot "komični element": veseljaški odpadnik, hazarder in organizator dirk z noji, ki svojim glasnim ponavljanjem, da država ne bi smela obdavčevati malega dela, spet izzveni nekam programsko.

Zakaj, Jake, zakaj?
Jake Gyllenhaal je za naslovno vlogo točno tako neprimeren, kot se je vnaprej zdelo, da bo. Lahko si pridela na kupe mišic – in si jih tudi je – ter popolnoma obvlada parkour (posnetke njegovih osupljivih akrobacij na žalost prevečkrat pohabi shizofrena montaža), pa še vedno ne bo izžareval testosteronskega mačizma, ki bi ga njegov lik moral. Gyllenhaal je pač utelešenje "prijaznega fanta" in v Perzijskem princu se v njegovih srnjih, vlažnih očeh zrcali samo rahla zmedenost zaradi "debakla", v katerem se je znašel. Zakaj se trudi z britanskim naglasom (je ta morda bližje starodavnemu Iranu kot ameriški?), ostaja skrivnost.

Boleče generičen
Bruckheimer kot producent množicam pač streže z lahkotno zabavo, filmskim popkornom, izdelki za enkratno uporabo. Glede na to, kako zelo se je s Pirati s Karibov tveganje (oživljanje v tistem trenutku že pozabljenega žanra, gusarskega fima) obrestovalo, mu ne gre zameriti, da je poskušal zanetiti novo franšizo, tokrat v puščavskem pesku. A kaj, ko je vse skupaj tako pozabljivo, bombastično in prekopirano od cele vrste žanrsko sorodnih filmov (od Zaklada pozabljenih pa do vseh treh Mumij), da si je težko predstavljati, da bi kdo imel potrpljenje za nov del vsako poletje.

Ocena: -2; piše: Ana Jurc