Odločitev režiserja Mareta Bulca, da pod naslovom Zastave – Mož – Slepota (povzetem po treh pesmih iz Zupanove zbirke Polnočno vino, ki so tudi vezni členi celote) združi Zupanovo televizijsko igro Atentator in kralj, dramo Črvi in radijsko igro Bele rakete lete na Amsterdam, sovpada z lansko 100. obletnico Zupanovega rojstva in željo po oživljanju njegove dramatike. Vsekakor se zdi povezovanje treh različnih besedil velik zalogaj, za katerim tiči želja po izpostavi avtobiografske note Zupanovih del, ki izpostavljajo predvsem tista klasična vprašanja o človekovi eksistenci in idejno-generacijskem boju.

Tovrstna vprašanja seveda nikdar ne zamrejo in so vedno znova, v takšni ali drugačni postavitvi aktualna, bolj vprašljive narave je aktualnost Zupanove družbene kritike, ki je seveda naperjena proti nekdanjemu socialističnemu sistemu, in prežema izbrane tri drame že s samim besednjakom 70. let prejšnjega stoletja. Uprizoritev Zupanove družbenega kritike ne izbriše, obenem pa je tudi ne izpostavlja (čeprav jo morda želi), kar pripelje do zagonetnega vprašanja, kaj je pravzaprav njen namen. Na prvi pogled se zdi, kot da nas režiser in dramaturginja Darja Domnikuš postavljata pred nekakšno zapleteno vprašanje, v katerem času smo se sploh znašli, in da so mimobežne navezave na nekdanji sistem hotene, dokler ne postane jasno, da mimobežnost ni hotena, ampak dejanska in da ne gre za nekakšne prepleten konglomerat časov, temveč da smo ujeti v polpreteklosti – ki je tako nekako napol vseeno še vedno aktualna. Četudi bi se dalo Zupanova besedila precej aktualizirati.

Sopostavitev in povezava izbranih besedil in treh pesmi je sicer zelo jasna; Bulc stavi predvsem na dobro kombiniranje dogajanja, oseb, igro in scensko postavitev. Kot najmočnejši člen je v ospredju igra v igri Atentator in kralj in kot taka tudi postavljena v središče odra, medtem ko se Črvi, sicer idejno najmočnejši (če ne zarežejo v dogajanje Atentatorja in kralja), dogajajo ob straneh, Bele rakete nad Amsterdamom pa v ozadju odra (scenograf Damir Levantič). Scenska postavitev tako jasno razdeli sicer lucidno prepletajočo se večplastnost iger, kar zdrži vse do drugega dela, kjer 'tri v enem' iz homogene zmesi razpade na zbanalizirano farsične drobce, zgolj ostanke prejšnje celote, česar tudi punk (Zastave) in popevkarsko (Mož in Slepota) naravna uglasbitev Boštjana Narata – zamišljena kot eden izmed veznih členov – ne zmoreta več povezati.
Obenem uglasbitev odraža tudi protipole Zupanovih alter egov, zajetih v uporniškem, neprestano s cigareto v ustih, Bosu (Klemen Janežič) in viski srkajočem 'šlagerpjevaču' Brumnu (Jurij Zrnec), ki v dokaz svoje vloge nosita tudi v puloverjih spletene Zupanove obraze (kostumografija Urške in Tomaža Draža je sicer očem prijetna, čeprav na trenutke preveč 'iz piste vzeta' in celo presodobna, seveda če smo res v 70. letih). Uprizoritev se sprijema tudi okrog drugih likov; mama Bosa (Saša Pavček) je obenem lik Dolinarjeve iz Črvov in amaterske režiserke iz Atentatorja in kralja, medtem ko je zapeljivka Lela (Maša Derganc) nekakšen odmev Betke iz Črvov (Tina Vrbnjak), upognjeni, zatrt in (vse dokler ni z alkoholom prežet) ponižen marginalec Tonič (Aljoz Svete) iz Belih raket pa odpira tematiko izgubljenih duš, ali natančneje, vprašanje eksistence in to, kdaj ta postane neznosno trpeča.

Sicer večplastno zastavljena uprizoritev, ki za svoje središče – vsaj tako se zdi – jemlje (preživeto?) družbeno kritiko, vzeto iz nekdanjega režima – v prvem delu deluje enotno in prav presenetljivo izčiščeno, medtem ko drugi del razpade v enoznačnost, že skoraj komedijantsko neposrečenost (četudi namenoma črpa iz amaterskega gledališča) in razvlečenost do tolikšne mere, da zasenči celoto in nas v končni fazi pušča hladne.