Tridelno Crimpovo besedilo, ki ga je za SNG Dramo Ljubljana prevedla Tina Mahkota, se s trpko ciničnim humorjem loteva osnovnega stebra današnje družbe - družine. In jo v trpko-ciničnem duhu razstavi na prafaktorje, tudi na formalni ravni besedila, ki v drugem delu pušča replike prosto odprte, brez določenih oseb, ki naj bi jih govorile. V tretjem delu se, v duhu beckettovskega čakanja, vrača v neki kvazi sklenjen svet, ki pa to še zdaleč ni. Besedilo je Sebastijanu Horvatu ob pomoči dramaturga Milana Markovića Matthisa nudilo idealno izhodišče za izrekanje lastnega stališča v zvezi s še kako aktualnim družinskim zakonikom, obenem pa pod vprašaj postavlja upravičenost družine, kot jo poznamo in ki morda ni nujno prava. Crimpovo besedilo je torej Horvatu nudilo precej uspešno polje za manifestiranje že preizkušenih estetik in gledaliških angažmajev.

V prvem delu, zasnovanem kot pièce bien faite, gledamo neko družino na neki božični večer v nekem bolj kot ne hladnem in malce zaprašenem stanovanju, kjer so na steni vidni le še odtisi slik, sorodniki so tam bolj kot ne zaradi sorodniških vezi - kaj tesnejšega jih že nekaj časa ne veže več - ura na steni pa namesto naprej teče nazaj. Mučnost trenutnega stanja ponazarja statičnost vseh igralcev, razen trenutno govorečega, počasen tempo, številne tišine in zastajanja. To že tako brezizhodno stanje preseka nenaden prihod strica Boba, ki se vsem pričujočim odloči v obraz povedati, kar jim gre. Njegova najbolj zabavna težava pa je, da se ga - v duhu drame absurda - loteva t. i. afazija ali pozabljanje najbolj navadnih besed. Ta razpad jezika pa že napoveduje nadaljnji razpad/propad.

Zvoki, ki bi jih lahko imeli za novoletno ulično rajanje ali precej razigrane nogometne navijače, če ne celo za rušilce berlinskega zidu, nenadoma iz TV-ja prihrumijo v varno zavetje in porušijo vse, kar nam je znanega, revolucijo pa ustoličijo kot najbolj zabavno početje, kar jih je. Iz zatohlega družinskega 'mrcvarjenja' se celotna zasedba (Ivo Ban, Milena Zupančič, Janez Škof, Petra Govc, Nataša Barbara Gračner, Aljaž Jovanović, Lena Hribar in Tina Vrbnjak) prelevi v enovit revolucionarni stroj, ki učinkovito ustvarja vzdušje - v enem izmed močnejših prizorov igralke z neverjetno lahkotnostjo skoraj prosijo za vse krivice, ki se godijo ženskam po svetu in s tem prikličejo njihovo grozljivost. Predanost igralske ekipe je okrepljena s projekcijo revolucionarnih gesel, morda nekoliko pamfletnih in očitno provokativnih; ''fuck off'', ''heteroseksualnost je opij za ljudstvo'', ''revolucionarne ženske so lepše" itd. Kar dodatno zaokrožuje jasni revolucionarni naboj Horvatove predstave, obenem pa njen podton: mi smo ZA.

To kaotično blaznenje, otipavanje, poljubljanje, seksanje vsevprek se nato v zadnjem delu prelevi v nebeško belino krasnega novega sveta, kjer bivata iskalca drugačnega iz prvega dela (stric Bob in Madeleine). A ta krasni novi svet je neverjetno dolgočasen, za gledalca naporen, predvsem pa ta raj na Zemlji ni tako nebeški, kot se zdi; mano zamenja navaden sendvič s piščancem, od zunaj pa neprestano vdirajo sumljivi zvoki kovinskega značaja. In tako smo spet na začetku.

Horvatovo angažirano gledališče z revolucionarno-vandalskimi težnjami je tokrat v Crimpovem besedilu našlo primernega sogovornika, iz besedila samega pa potegnilo trenutku primerne težnje in jih izpostavilo. Morda predstava ne deluje celovito sklenjeno, ampak prej razdrobljeno, jo pa v vseh njenih segmentih odločilno podpira glasbena podlaga Draga Ivanuše in predvsem scenografija Jürgena Kirnerja. Skrajnosti, ki na nas vpijejo z odra (kam se gledališče v vseh teh skrajnosti sploh še lahko obrne?), pa nam, če pustimo politično sporočilo ob strani, sporočajo, da je revolucija neverjetno zabavna, pravzaprav precej bolj zabavna kot njen cilj. Pa smo spet pri uri, ki se vrti nazaj in ponavljanju časa/zgodovine.