Pohabljena trenerka ork, ki se zbliža z robatim, agresivnim varnostnikom: ne ravno vsakdanji zaplet bi lahko deloval kot za lase privlečen, čudaški ali pretirano filmski konstrukt, izpeljan iz stare premise o nasprotjih, ki se menda privlačijo - a je po zaslugi Audiardovega nesentimentalnega realizma iztočnica za ganljivo, predvsem pa prepričljivo zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in odrešenju. Če bi temo v roke dobila kakšen hollywoodski studio in scenarist tipa Nicholas Sparks (avtor predlog za The Notebook, Message in a Bottle, Nights in Rodanthe in podobnih), bi verjetno bili priča katastrofi, a Audiard premore dovolj discipline, da (svojih in naših) čustev nikoli popolnoma ne spusti z vajeti. S trojico filmov zadnjega desetletja (Utrip, ki ga je preskočilo moje srce, Prerok in zdaj še Rja in kost) se Audiard tako uvršča v samo špico sodobnih evropskih režiserjev, katerih ustvarjanje velja pobliže spremljati.
Če je bil mrki, vase zaprti protagonist Preroka Malik, je tukaj to Ali (Matthias Schoenaerts), brezposelni nekdanji boksar brez kakršnih koli korenin ali občutka za dolžnost; za seboj sicer vlači svojega petletnega sina iz prejšnje zveze, ki pa ga bolj ali manj prepusti v oskrbo svoji sestri v letoviškem mestu na Azurni obali, kjer se nastanita. Stephanie (Marion Cotillard) je trenerka kitov ubijalcev; spoznata se pred nočnim klubom, v katerem Ali dela kot varnostnik. Odpelje jo domov, očitno upa na kaj več, a lepotica zanj ne pokaže pretiranega zanimanja. Zdi se, da je njuna zgodba s tem končana. Kmalu zatem v vodnem parku udari katastrofa: med eno izmed ork in njeno trenerko se zgodi kratek stik v komunikaciji in orjaška žival upraviči "ubijalskost" v svojem imenu. (Mimogrede, fragmentirano nanizani prizori nesreče so hkrati skrajno estetski in pretresljivi; Audiard z elipsami pove več, kot bi z linearnim podajanjem dogodka.)
Stephanie se v bolnišnici zbudi po amputaciji obeh nog. Ker jo po mesecih okrevanja (in depresije) sočutje in živčno pomilovanje v očeh bližnjih dušita, od nekod privleče Alijevo številko. Kmalu ugotovi, da je skoraj popolni neznanec, ki je sicer morda najbolj nedelikaten in nediskreten človek pod soncem, skoraj edini, s katerim se lahko pogovarja. Ali invalidnost obravnava brez kakršne koli zadrege in s strto žensko tudi ne ravna v rokavicah; njegova nekomplicirana telesnost (zdi se, da ves čas teče, se pretepa ali vsaj poti) Stephanie počasi zdrami iz njene otopelosti. Prostodušen predlog, da je pripravljen spati z njo, da bo videla, ali njena napeljava "še deluje", se Aliju tako ne zdi kako silno dejanje usmiljenja, ampak povsem običajna prijateljska gesta. No, kmalu ugotovita, da "še deluje", in zdrsneta v pragmatičen odnos "prijateljev z dodatki", Stephanie pa postane tudi Alijeva menedžerka v nezakonitih spopadih golih pesti, ki so pravi vir njegovega zaslužka (in ventil za njegove potlačene frustracije). Ženske jim načeloma ne bi smele prisostvovati, a na na svojih novih protetičnih nogah Stephanie izžareva tako trmasto voljo in dostojanstvo, da celo najbrutalnejšim mišičnjakom vliva strahospoštovanje.
A če je ona telesno pohabljena, je Ali čustveni invalid. Ko se izkaže, da še vedno hoče spati tudi z drugimi dekleti - prav ta liberalen seksualni apetit je navsezadnje sprožil njun začetek -, se mora prizadeta Stephanie spopasti s svojimi ne več le prijateljskimi čustvi. Audiard, ki sebe verjetno ne vidi ravno kot režiserja sentimentalnih melodram, njuno ljubezensko zgodbo (morda celo preveč) "ovesi" še s celo paleto stranskih tem in zapletov: stiska delavskega razreda in izkoriščanje neusmiljenih delodajalcev, težaven odnos med bratom in sestro ter počasno Alijevo sprejemanje vloge očeta in Samovega skrbnika. Scenarij se pri tem nekajkrat zateče k "prozornim" trikom - Ali je denimo tik pred tem, da ga knokavtirajo, ko mu pogled na Stephaniejino protezo vlije novih moči, in podobno - a vendarle premore določeno mero svežine: v drugi polovici zgodbe postane očitno, da ni Stephanie tista, ki bo potrebovala brutalno streznitev, da bi končno prilezla iz svoje lupine, ampak Ali.
Ni treba biti filmski kritik za napoved, da bo Akademija ekipo Rje in kosti zasula z oskarjevskimi nominacijami. Jacques Audiard malega zlatega moža za tujejezični film (po zaslugi svoje fantastične zaporniške drame Prerok) že ima, Marion Cotillard pa je tako ali tako šele druga ženska v zgodovini (za Sophio Loren), ki je oskarja za glavno žensko vlogo dobila za nastop v tujejezičnem filmu (Življenje v rožnatem). In čeprav Rja in kost ponuja tako očitno oskarjevsko vabo, da bi človek ob njej lahko zavijal z očmi - huda telesna pohabljenost in odrešenje s pomočjo ljubezni -, je Francozinja tudi tokrat, podobno kot v svoji upodobitvi Edith Piaf, tako neverjetno magnetična, hkrati krhka in uporna, žilava ter nežna, da bi ji vsaj nominacijo mirno privoščili. Eden najbolj ganljivih prizorov je tako prav njena nema, ljubeča komunikacija s kitom, morda prav tistim, ki jo je stal nog; zanimivo, da je v njem več ljubezni in nežnosti kot v katerem koli prizoru s Schoenaertom. Kdo ve, ali bi Rja in kost brez nje bil velik film.
Film si lahko še 15. 11. ob 17.00 ogledate v Kinodvoru.
Ocena: 4; piše Ana Jurc