Po prvih napovednikih smo se bali, da Robin Hood v rokah tandema Scott-Crowe ne bo drugega kot "Gladiator v pajkicah". V retrospektivi se zdi, da to morda niti ne bi bilo tako slabo - gotovo bolje kot anemični križanec med Pogumnim srcem in Nebeškim kraljestvom, ki smo ga dobili.

Robina Hooda se ne da odpisati kot zgolj bombastično vajo iz sloga. Nasprotno, Brian Helgeland je v scenarij natrpal toliko "vsebine", da ima človek na trenutke občutek, da spremlja predavanje iz angleške zgodovine 13. stoletja - kar je za film, ki je bil očitno zastavljen kot osrednji poletni spektakel, pravzaprav drzna odločitev. Je pa škoda, da je Scottova dolgo napovedovana "revizionistična", politično kompleksna reinterpretacija legende zgodbo oropala vsakršne karizmatičnosti. (Russella Crowa pač ne boste videli, da bi se, kot je to nekoč počel Kevin Costner, velikopotezno metal skozi zaprta okna.)

Obstaja razlog, zakaj nam dosedanje filmske adaptacije niso kazale časa, preden je Robin Hood postal, no, Robin Hood – ta del zgodbe pač ni preveč napet. Robin v Scottovi različici ni véliki junak, ampak samo ena od figur na šahovnici politike angleško-francoskih odnosov, sicer pogumen posameznik, čigar usoda pa je v veliki meri splet okoliščin in naključij. Kar je najbrž bližje zgodovinski resnici (če je Robin Hood seveda sploh obstajal), ni pa material za epopejo - in še manj za film, ki naj bi bil očitno šele prvi del franšize (zaključni stavek, "In tako se legenda začne ...", o tem ne pušča nobenega dvoma).

Tudi Robin Hood ima torej, podobno kot Batman in vsak drug spodoben superjunak, svojo zgodbo o genezi. Ta gre, prosto po Ridleyu Scottu, takole: leta 1199 Rihardu Levjesrčnemu (Danny Huston) med obleganjem gradu v Franciji pot prekriža sovražna puščica in Anglija se znajde brez kralja. Eden od njegovih vojakov, vsakršnih iluzij glede križarskih podvigov oropani lokostrelec Robin Longstride (Crowe) sklene v družbi prijateljev dezertirati. Na begu so po naključju priča umoru vitezov, ki naj bi krono pokojnega kralja prenesli v domovino. Njihov vodja Robert Loxley Longstrida v zadnjih izdihljajih prosi, naj dokonča nalogo, nato pa se oglasi še v njegovem rodnem Nottinghamu. In ker je mož beseda, se Robin kmalu znajde pred obličjem starega, slepega Walterja Loxleya (Max von Sydow), ki ima novo prošnjo: pred vaščani naj se izdaja za njegovega padlega sina in tako dom ubrani pred grabežljivimi pobiralci davkov. (Da naj se ogreje za Robertovo vdovo Marion (Cate Blanchett), mu ni treba posebej naročati).

Nad Londonom se medtem zbirajo temni oblaki: desna roka novega kralja, razvajenega in šibkega Rihardovega mlajšega brata Johna (Oscar Isaac), je s Francozi spajdašeni Godfrey (trenutni dežurni filmski zlobec Mark Strong), ki skuša ljudstvo obrniti proti novemu vladarju in tako Francozom olajšati invazijo ...

Že to, da se glavni zlikovec, ki v Scottovi različici ni nottinghamski šerif, temveč Godfrey, skoraj v nobenem prizoru ne sooči iz oči v oči s protagonistom, osrednji konflikt prikrajša za velik del zaleta. Ampak to ni še nič v primerjavi z mlačnostjo ljubezenske zgodbe. Med Blanchettovo kot karikirano trmasto "korajžno babo" Marion in ravno prav medvedastim, povaljanim Crowom ni nobene prepričljive kemije (da gre za "intelektualno", zrelo ljubezen, pa iz abotnih dvovrstičnih dialogov tudi težko sklepamo). V nebo vpijoče neverjetna je tudi razlaga Robinovega porekla, ki se mu razkrije v kičastem preblisku (prej potlačenega) spomina.

Podobno nenavdahnjeni so bojni prizori: epski spopad na morski obali, ki naj bi bil vrhunec filma, je v naprezanju za verizmom razpadel v serijo utripajočih, s tresočo se kamero posnetih detajlov v estetsko zbledelih tonih in patetično upočasnjenem gibanju.

Potoke krvi je režiser, podobno kot prizore spolnosti - najbrž zato, da ne bi prekoračil cenzorske oznake PG 13 in si s tem zmanjšal ciljnega občinstva - iz filma črtal. Če temu dodamo še pretežno sivi kolorit pokrajine in trajno namrgodeni izraz protagonista, je jasno, da gledalca čaka turobnih 140 minut. Kdo bi vedel, zakaj Scott ni hotel, da bi se zabavali.

Ocena: -3; piše: Ana Jurc