Rock'n'Roll pirate je zakuhal Richard Curtis, eden bolj uspešnih piscev, ki se je oblikoval na televiziji s Črnim gadom in Gospodom Beanom, za platno pa napisal kar nekaj romantičnih komedij (Štiri poroke in pogreb, Notting Hill, Dnevnik Bridget Jones). Ko je sam prvič ob scenariju prevzel še režijo, je nastal nepozaben kolaž romantičnih zgodbic, prepletenih v božični čas - Pravzaprav ljubezen. Ko je še drugič prevzel dvojno vlogo, so nastali Rock'n'Roll pirati.

Gre za fiktivno zgodbo, ki zajema duh konca šestdesetih let, ko so britanske radijske postaje do rocka in popa gojile mačehovski odnos. Na Otoku pa se je rock po zaslugi piratskih postaj vendarle vrtel in na koncu premagal številne norme in pravila.

Na platnu vlogo pionirske postaje predstavlja radio Rock, ki ima sedež na istoimenski ladji v bližini obale. Na njej biva osem DJ-jev, ki jih bolje spoznamo, ko se na ladjo vkrca mladi Carl (Tom Sturridge), ki so ga vrgli iz šole. Mama ga tako pošlje k njegovemu botru Quentinu (Bill Nighy, ki je s Curtisom sodeloval tudi v filmu Pravzaprav ljubezen), ki je kapetan omenjene ladje.

Življenje na ladji spoznavamo skozi Carlove oči. V filmu sicer vidimo nekaj njegovih romanc, a v resnici gre za romanco med glasbo in poslušalci. Zgodba se tako ne vrti okrog mladeniča, niti okrog katerega od DJ-jeva na ladji (med katerimi glavno mesto pripada Philipu Seymouru Hoffmanu), ampak gre v resnici za poklon sami glasbi. V dobrih dveh urah tako slišimo izseke natanko 54 pesmi, kar je neverjetna številka. Tako slišimo cel kolaž, vse od šlagerjev (The Tremeloes, Otis Redding, The Supremes, Cat Stevens, Leonard Cohen ...) do malce bolj "razgibanih" komadov (Jimi Hendrix, Rolling Stones, The Kinks, The Who ...).

Vladni boj proti piratom simbolizirata sir Dormandy (Kenneth Branagh) in njegov pomočnik Pezde (Jack Davenport). Curtis želi slikati nasprotje med obema poloma s karakternimi razlikami, ki pa nehote ušle iz vajeti. Tako je predvsem vladna stran ilustrirana preveč "bebavo" (stalne šale na priimek Pezde, neuspešno šaljenje ministra na slavnostni večerji ...).

Gre morda za najmanj zabavno komedijo izpod peresa Richarda Curtisa. Na svoj račun boste prišli predvsem ljubitelji več kot štiri desetletja stare glasbe, ki je res živopisana. Težko si predstavljam, da bi leta 2050 posneli film, v katerem bi (iskreno) poveličevali glasbo Britney Spears in glasbo podobnega žanra.