Filmska recenzija najbrž ni pravi prostor, da bi se človek lotil sesuvanja klasičnega stadionskega rocka osemdesetih, ki ga tudi pri nas - vsaj sodeč po obiskanosti vseh "comeback" turnej, ki jih zanese v naše konce - ljudje še vedno obožujejo. A brez skrbi, Rock za vse čase ponuja dovolj čisto filmskih razlogov za zgražanje: denimo medle aranžmaje, lene koreografije (pa je režiser Adam Shankman kariero začel kot plesalec!) in boleče nezanimive like. To sta predvsem lepa, a prazna Sherrie (Julianne Hough) in Drew (Diego Boneta). Ona je nadobudna, naivna plavolaska iz province, ki se je na lov za svojimi sanjami pripeljala z zadnjim avtobusom iz Tulse, on natakar z "I Wanna Rock!" poslanstvom (ki nam ga tudi večkrat odpoje). Romanca je neizogibna.

Vse skupaj malo (pa vseeno ne toliko, kot so si ustvarjalci najbrž zamišljali) popestri "bromanca" med Dennisom (Alec Baldwin), zaraščenim lastnikom kluba, kjer Sherie in Drew delata, in njegovo desno roko Lonnyjem (Russel Brand, ki je pravzaprav edini, ki je v vsem skupaj videti, kot da se ne jemlje popolnoma resno in jo zato tudi najbolje odnese). Da je njun komični adut to, da se jima nekje na sredini (ob taktih Can’t Fight This Feeling) posveti, da sta zaljubljena, je ne le rahlo žaljivo, ampak tudi veliko pove o ravni humorja celotnega scenarija.

Edina stvar, ki Dennisov The Bourbon Room finančno še drži pokonci, je napoved koncerta Staceeja Jaxxa, dekadentnega rockovskega božanstva, ki ga je večino časa lažje locirati pod kupom grupic kot pred mikrofonom. In tukaj na prizorišče vstopi razlog, zakaj nas je Rock za vse čase sploh zanimal. In ne, Tom Cruise se sploh ne odreže slabo. Težko je reči, ali je lik Jaxxa (ki se na trenutke približa eni Cruisovih najboljših vlog - prepotentnemu, sluzavemu guruju za samopomoč v Magnoliji Paula Thomasa) samoironičen nalašč ali ne, ampak človek se ne more znebiti občutka, da je v njegovem arogantnem šopirjenju in odrezanosti od resničnosti več pravega Cruisa, kot bi si ta morda želel. Srh vzbujajoča intenziteta, s katero se je igralec vrgel v megalomansko karikaturo Axla Rosa, samo še poudari, kako neentuziastično in mehansko svoje vloge preigravajo drugi.

Nadaljnji zapleti in razpleti premorejo približno toliko globine kot povprečna rockerska balada (da ne bomo krivični: kakšna Tommy in Gina v Bon Jovijevi Livin' On A Prayer imata več zgodbe kot naša Sherie in Drew). Zdi se, da so imeli scenaristi (Justin Theroux, Chris D'Arienzo in Allan Loeb) eno samo nalogo: približno smiselno nizati iztočnice v izjave, kot sta "Every Rose Has Its Thorn" ali "We're Not Gonna Take It", ki seveda za seboj povlečejo istoimenske pesmi. Ljubimca se tako zaradi tragičnega nesporazuma razideta (seveda samo zato, da ju lahko proti koncu spet združi teatralna 'powerbalada'), Stacee pa (med petjem I Want to Know What Love Is) zapelje novinarko Rolling Stona v opravi poredne šolarke (Malin Ackerman), edino, ki je spregledala njegov blef.

Dokončno sabotažo in zaprtje Bourbon Rooma medtem snuje bogaboječa, zategnjena županova žena na križarski misiji, ki jo v maniri karikirane disneyjevske čarovnice absolutno pretirano upodobi Catherine Zeta-Jones. Vsak član te iz vseh vetrov nabrane posadke seveda dobi svojih pet minut za petje, kakofonija povprečnih priredb pa je takšna, da se zares izkazati ne more niti edina "prava" pevka v naboru, Mary J. Blige (kot kvazifeministična lastnica slačikluba).

"Rock je mrtev," nekje v drugi polovici filma, ko skuša našega Drewa stlačiti v fantovsko zasedbo, konstatira Staceejev menedžer Paul (Paul Giamatti). In čeprav je Paul tukaj dežurni zlobnež, Rock za vse čase pravzaprav ne naredi ničesar, da bi njegovo trditev postavil na laž. Hard rock se da, prosto po Shankmanu, zreducirati na natupirano grivo, sugestivno iztegovanje jezika in deklaracije o lastni pripravljenosti na zabavo. Bližje pravemu duhu tistega časa boste prišli, če greste septembra na ljubljanski koncert Nazarethov.

Ocena: -3; piše Ana Jurc