Dokumentarec, ki je bil leta 2006 posnet v dveh zaporednih večerih v newyorškem Beacon Theatru (ko so Stonesi imeli odmor med stadionsko turnejo A Bigger Bang), se začne kot prijateljsko merjenje moči dveh popkulturnih titanov. Na eni strani je 63-letni Mick Jagger, še vedno Duracellov zajček rocka, neverjetna kombinacija dobrih genov, moderne medicine ali pa morda obojega. V obraz je sicer podoben posušeni slivi, a energija, ki jo izžareva na odru, je z eno besedo neverjetna. Človek je utrujen, ko ga samo gleda.

Na drugi strani je Martin “Marty” Scorsese, možak, ki v uvodnih prizorih “odigra” svojo javno persono - klepetavega strička, ki v kaosu priprav na koncert samo rahlo živčno sprašuje, ali morda le ne bi mogel dobiti seznama pesmi, ki jih nameravajo igrati, “ker bi bilo dobro vedeti, koga moramo snemati” (dobi ga kakšne tri sekunde pred začetkom). V ozadju slišimo uvodne takte pesmi Under My Thumb in odgovor na vprašanje, kdo ima koga v šahu, je na dlani: Marty morda režira, ampak Mick ima vedno zadnjo besedo.

Flegmatični Watts je zatišje sredi viharja
Shine A Light ne poskuša razložiti mitologije, ki se je spletla okrog Stonesov, ali pokazati, kako se je vse začelo, temveč nam samo ponudi tako rekoč najboljši sedež v dvorani. Scorsese je zaposlil manjšo četo (če smo natančni 18) prvorazrednih snemalcev z Robertom Richardsom na čelu, med drugim tudi Roberta Elswita (dobil je oskarja za Tekla bo kri) in Andrewa Lesnieja (direktor fotografije pri trilogiji Gospodar prstanov). Ti naših štirih protagonistov – Micka, Keitha, Charlieja in Ronnieja – skoraj nikoli ne spustijo iz kadra; še več, divji tempo približevanja in oddaljevanja kamere se celi dve uri sploh ne upočasni. Hiperaktivni Jagger je očitno glavna zvezda tega filma, Keith Richards, morda še vedno v svoji opravi iz Piratov s Karibov, je blaženo izgubljen v svojem svetu, Ronnie Wood jima več kot uspešno parira, Charlie Watts pa sredi vsega tega bobnenja izžareva mir, dostojanstvo in stoično distanco ("Ja, rad imam filme,” izjavi nekje v prvi polovici filma. “Če jih gledam.”)

Martinu Scorseseju ni treba posebej dokazovati, da Stonese dojame. Predolgo bi trajalo, če bi naštevali vse prizore, ki jih je kdaj podložil z njihovimi pesmimi (lahko pa spomnimo, da se je začelo z Robertom De Nirom v Ulicah zla z Jumpin’ Jack Flash v ozadju). Scorsesejevo navdušenje nad Jaggerjevim očarljivo arogantnim zviranjem v Shine a Light postane nalezljivo. In če se stare himne zdijo odigrane nekoliko rutinirano – Brown Sugar in Satisfaction, na primer, da o “Microsoftovi” Start Me Up niti ne govorimo –, pa pesmi z albumov Exile on Main St. in Some Girls dokazujejo, da je bend še vedno sposoben precej več kot le preigravati antologijske komade, ki jih znamo že vsi na pamet.

Zanimivi so tudi “gostje presenečenja”: do ušes nasmejani Jack White (Loving Cup), med Christino Aguilero in 40 let starejšim Jaggerjem se na odru tako ali tako krešejo iskre (Live With Me), vrhunec nastopa pa je najbrž obisk bluzovske legende Buddyja Guya (Champagne & Reefer), ob katerem so še Stonesi videti kot očarani šolarji.

Nastop nekajkrat prekinejo odlomki prastarih intervjujev, ki iz današnje perspektive dobijo duhovit prizvok (denimo posnetek rosno mladega Micka, ki z vso resnostjo izjavi, da si ni nikoli milslil, da se bodo obdržali tako dolgo, kot so se – dve leti). Ti vložki podčrtajo tudi nadrealističnost položaja: nekoč zadrogirane rokenrol zverine na stara leta kramljajo z nekdanjim predsednikom, ki jih pride napovedat na oder (sugestivni poljub, ki ga Keith pritisne Hillaryjini mami, je vseeno najbrž naredil vtis celo na Billa).

Po ogledu Shine A Light lahko mirno naredimo zaključek, da je starost samo številka. Čeprav je pred nami prej posnetek koncerta kot “čisto pravi” dokumentarec (vsaj če ga primerjamo s Scorsesejevim seciranjem Boba Dylana v No Direction Home), je nedvomno izvrsten koncertni film. Monumentalen pa je samo toliko, kolikor so monumentalni Stonesi.

Ocena: +4; piše: Ana Jurc

ana.jurc@rtvslo.si