Tako kot se je v Predmestju (2004) lotil slovenske ksenofobije in v Pokrajini št. 2 (2008) razkrivanja povojnih pobojev, je tudi v novem filmu režiser izbral aktualno tematiko. Ta pa služi kot izgovor za groteskne prizore nasilja in ponižanja. Ti prizori v filmu prevladujejo. Namesto da bi stopnjevali socialno in psihološko dramo, jo zasenčijo. Prej se bomo pomnili prizora, v katerem kamion povozi pijanega in ponižanega delavca, kot razlogov, zakaj se je to zgodilo.
Da se film domnevno ukvarja z zločini "tajkunov" in njihovimi posledicami za delovne ljudi, ne pomeni tudi, da je to socialna drama. Ni. Prav tako kot tudi njegova prejšnja filma to nista bila. Möderndorferjev filmski opus (njegovih knjig ne poznam) pušča vtis, da režiser išče najustreznejše okoliščine, da bi uprizoril svoje motive: skrajno nasilje, seks, dominacijo in ponižanje.
Tovarniški delavec Mare (Marko Mandić) je izgubil službo, ker je fizično napadel direktorja in mu zlomil roko. Maretu so izključili elektriko v stanovanju. Razsvetljeno je s svečkami, ki jih žena Sonja (Medeja Novak) krade s pokopališč. Kot pravi junak slovenskega filma, je Mare zguba. Ženi ni povedal, da je odpuščen. "Imam dobro novico," ji pove. "Prvega dobimo plačo. Tudi za nazaj." Žena je zdrsnila v depresijo in apatijo. Hodi po zimskih ulicah kot prikazen v iskanju goriva za majhen grelnik, ki ga imajo doma. Marko hodi vsak teden v bolnišnico darovat kri, za katero dobi polovico klobase. Mož v črnem (Sebastian Cavazza), ki mu iz denarnice štrli bankovec za petsto evrov, mu ponudi denar za ledvico.
Pošastni direktor tovarne, ki je znan v filmu le kot direktor, pa želi prodati tovarno in zemljišče uporabiti za razkošna stanovanja in nakupovalni center. Delavce odpusti. "Mi se moramo prestrukturirati," pove. "Ko se bomo prestrukturirali, boste dobili službe nazaj." Sindikalisti so nemočni. "Vsi smo na istem," je odgovor, ki ga Mare dobi, ko prosi za pomoč. Njegovo življenje gre navzdol.
V filmih Kena Loacha ali bratov Jean-Luca in Pierra Dardenne se prav tako znajdemo na socialnem dnu, ampak v svojih najboljših filmih vedno najdejo nekaj humorja, toplih medčloveških odnosov, optimizma, čeprav njihov pogled na kapitalizem ni nič bolj optimističen, kot je Möderndorferjev. Pri njih čutimo, da vzdušje filma izhaja iz likov in ga ne vsiljuje režiser. V Infernu so liki poraženi na samem začetku. Tudi o takšnih ljudeh se dajo posneti dobri filmi (John Huston je naredil kariero iz tega), ampak ne, če jih obup in poraz pokrivata kot odeja. Čutimo, da ima ta vsesplošni obup več opravka z režiserjem kot z družbo, s katero se ukvarja; da je vsiljen, tako da film deluje neorgansko. Monotonijo obupa in obupanosti prekinejo zgolj prizori seksa in nasilja, tako da gledalec pogosto gleda proč, ali prav nasprotno, nestrpno čaka na naslednji takšen prizor, da vidi, kako daleč je režiser pripravljen iti.
Primerjava s prej navedenimi filmarji morda sploh ni na mestu, ker gre za drugačne namene režiserjev. Möderndorferjevi filmi so groteske. Sodeč po treh, ki jih je posnel, rad prikazuje uničenje človeškega duha in telesa. Še posebej nehvaležne vloge v njegovih filmih imajo ženske. Ali grajajo moške in jih moški tepejo (zato ker jih grajajo), jih ubijajo ali pa se same ubijejo. V Pokrajini št. 2 ostaneta v spominu krvava umora dveh nosečnic, ki jih je težko povezati s povojno zgodovino, ki je namen filma. V Predmestju se je junakova žena ubila, preden se film sploh začne. Ko malo boljše spoznamo glavni lik in njegove pajdaše, nam postane jasno, zakaj.
Predmestje mi je bilo všeč; kompakten film, ki spominja na tiste grozljivke, ki najdejo grozo v prebivalcih podeželja (po navadi ameriškega in po navadi nekje na jugu). To je nekakšen "wilkommen in Slovenia" v filmu, ki doseže svoj vrhunec (ali dno) z razvpitim prizorom, v katerem kvartet junakov zgub strelja na kužka, privezanega za steber. Tisto, kar je uspešno v tem filmu, je grotesknost, ki izhaja iz groteskne omejenosti glavnih likov, tako da deluje organsko. Se je zdel kot film, ki ima nekaj povedati, in mu je to v glavnem uspelo.
V Infernu Möderndorfer poskuša to sliko slovenskega predmestja razširiti na celotno Slovenijo. Le malo je pogovorov v filmu, ki se ne spremenijo v kričeče konfrontacije. Maretovi jezni in boleči izbruhi so tako pogosti, da postanejo skoraj komični: samo čakamo, da začne spet kričati. Zgolj njegova otroka in simpatična Jana Zupančič kot sočutna bolničarka vnesejo nekaj nežnosti.
Möderndorfer je tehnično sposoben režiser. Tu in tam se najde nekaj dobrega. Prizor, v katerem otroka ponovno srečata prijatelje iz otroškega vrtca, recimo, ima naravnost in spontanost, ki v tem strogo formalno nadzorovanem filmu sicer manjkata. Iz ljubljanskega uličnega prometa mu uspe narediti nekaj strašljivega.
Direktor v upodobitvi Jerneja Šugmana je nekaj med karikaturo Georga Grosza in zlobneža iz bondiade. Ima podrepnike v črnih oblekah, ki jim je fizično mučenje delavca v užitek. Je nekaj (malce) temačnega užitka v tem liku. Snemalni koti poudarjajo mesnatost njegovega obraza. Skozi okno svoje pisarne gleda delavce, ki mu kažejo svoje razgaljene zadnjice, in se s smehom sprašuje, kdo misli, da naš proletariat nima smisla za humor.
Osrednja težava filma je, da nas Möderndorfer želi soočiti z grdoto, a sooča nas z napačno vrsto grdote, da bi povzročil premislek o socialni situaciji, ki jo prikazuje, in o eksistencialni grozi ljudi, talcev slovenskega neoliberalizma. Gledalec bo najverjetneje čutil le fizično grozo. Ko se ženska zažge, ker je deložirana - film nam ne pokaže le nje v plamenih, ampak tudi njeno zgorelo truplo -, ne pomislimo na gospodarsko situacijo ali socialno nepravičnost, ki je do tega privedla. Odzovemo se le na fizično bolečino. Nedvomno je, da čutimo gnus, ampak to ni gnus do kapitalizma.