Nobelovec Jose Saramago je leta 1995 izdal enega najbolj zanimivih in kontroverznih romanov Slepota, ki govori o nenavadni pandemiji - v neznanem mestu zaradi neznanega razloga vsi prebivalci oslepijo. Brazilski režiser Fernando Meirelles (Božje mesto, Zvesti vrtnar) si je že dve leti kasneje prizadeval odkupiti filmske pravice, a je Saramago njegove prošnje dolgo zavračal.

"Anonimnost" kraja dogajanja
Ko je portugalski pisec končno popustil, je zahteval, da je dogajanje (v skladu z njegovo predlogo) postavljeno v neimenovano mesto. Meirelles je sprva želel film posneti v portugalščini, a se je hitro premislil, saj angleščina doseže bistveno več potencialnih gledalcev.

Okuženi morajo v karanteno
Na kratko o vsebini. Slepota dokaj zvesto sledi literarni predlogi, mesto zajame pandemija "bele slepote". Prvi pacient (Jusuke Iseja) med drugim okuži tudi svojega oftamologa (Mark Ruffalo). Bolezen se hitro širi, oblasti vse okužene zaprejo v karanteno. Edina izjema je zdravnikova žena (Julianne Moore), ki edina iz nepojasnenih razlogov ne oslepi, a svojo bolezen hlini, da je lahko ves čas ob možu.

Demokracija postane monarhija
Zgodba se ne ukvarja z vprašanjem nastanka, širjenja ali zdravljenja viroze. Glavnina zgodbe poteka v karanteni, kjer osrednja tema hitro postane spremenjeni družbeni sistem. "Bolniki" se med seboj ne vidijo, stavbo strogo varuje vojska (kdor prekrši pravila je na mestu ustreljen), količina prejete hrane je vse manjša. Ko oblast prevzame samooklicani kralj (Gael Garcia Bernal) demokracije ni več. Hrano je treba od zdaj plačevati, ko zmanjka nakita (kaj le-ta pomeni slepcem?), se hrana plačuje s spolnostjo.

Je naš sistem popoln?
Razkrojen družbeni sistem in razvrednotenje človeka, ki ga vidimo le kot kos umazenega mesa sta glavna razloga, da gledalec ne more uživati ob dogajanju na platnu. Ampak, so to tudi razlogi za slabše ocene? Po mnenju avtorja teh vrstic to nedvomno ne drži. Družbeni sistem (v zahodnem svetu) in tehnološki napredek ustvarjata iluzijo o popolnem sistemu, kjer se cedita med in mleko. O svetu, kjer človek ne bi dvignil roke nad človekom. Kako krhko je to razmerje, nam priča vsakodnevno življenje. Dovolj je že bežen pregled vsakodnevne črne kronike, ki nam razkriva umore in hujše deviacije v stilu Josefa Fritzla.

Psihološki eksperimenti z grozljivimi odkritji
Seveda, boste rekli, to so le izjeme. A podajmo še en primer - nemški film Eksperiment (2001), ki temelji na resničnih eksperimentih Philipa Zimbarda iz leta 1971. Ameriški psiholog je udeležence naključno razdelil v dve skupini (pazniki in zaporniki). Pazniki so hitro prestopili območje svojega delovanja in začeli mučiti udeležence na drugi strani. Stvar je šla tako daleč, da so morali eksperiment hitro prekiniti. V isti sapi velja omeniti še 10 let starejše eksperimente Stanleyja Milgrama, ki je preučeval, kako daleč je človek pripravljen ubogati ukaze (udeleženci so ljudem na drugi strani pregrade spuščali električne šoke, čeprav so ti glasno opozarjali na svojo bolečino. V resnici so bolečino igrali, saj električni tok v resnici ni stekel, česar "mučitelji" na drugi strani niso vedeli).

Bistvo Slepote ni hendikep
Rezultati teh kontroliranih eksperimentov so šokantni. A če iz enačbe vzamemo kontrolo (v funkciji urejenega sveta) in preidemo v svet kaosa, kjer ni demokratičnih pravil in je edino pravilo argument moči, lahko dobimo grozovit svet. Lahko tudi svet Slepote. V burnih odzivih na film so prevladovale predvsem številne organizacije slepih in slabovidnih, ki so poudarjale žaljivo upodobitev ljudi z omenjenim hendikepom. A v resnici ne gre za slepoto (ki je sama po sebi primerna tudi v metaforiki: "videti"), gre za obravnavo krhlih družbenih razmerij. In dejavniki, ki lahko načnejo razmerja, so lahko veliko bolj realni kot neznan virus. Za začetek lahko vzamemo le okolje, na čelu z (morebitnim) pomanjkanjem čiste vode in naftnih derivatov.