Priznam, na ogled Snubitve nisem odšel z največjim navdušenjem. Romantična komedija, pri kateri vso zgodbo (vključno z vsemi zapleti in najbolj smešnimi odlomki) vidiš že v napovedniku, pač ne more biti nekaj posebnega. Na srečo sem se motil ...

Začetek postavi stereotipne temelje. Margaret (Sandra Bullock) je stroga in nepriljubljena urednica v elitni knjižni založbi, Andrew (Ryan Reynolds) njen garaški asistent, ki zaradi obilice dela svoje družine na Aljaski ni obiskal že tri leta. Margaret, sicer Kanadčanki, zaradi manjših kršitev (v resnici gre samo za birokracijo) ne podaljšajo vize, zato ji grozi izgon na sever celine. Rešilno bilko vidi v svojem pomočniku, ki bi ji s poroko prinesel pravico, da ostane v ZDA. Seveda, med protagonistoma ni nobenih simpatij (prej nasprotno). Par se odpravi na Aljasko na prazovanje 90. rojstnega dne Andrewove babice Annie (Betty White).

Seveda je nadaljevanje zgodbe jasno: hladna Margaret se preobrazi v prijazno Maggie in vzljubi družino, med sodelavcema pa se dejansko začnejo kresati iskre. In kaj je tu posebnega, se morda sprašujete. Film Anne Fletcher (pred tem je režirala podpovprečen izdelek istega žanra Vedno priča, nikoli nevesta) nad (žanrsko) povprečje spravi sama izvedba.

Sandra Bullock je odigrala morda celo svojo najboljšo vlogo v romantičnih komedijah. S svojo igro je že vrsto let prepogosto pretiravala in le redko ji je uspelo prikazati bistvo svojega lika, tokrat pa je ni "odneslo". Pri tem se lahko zahvali Reynoldsu (v resničnem življenju prihaja iz Kanade), ki je vlogo ambicioznega, a vdanega pomočnika odigral zelo prepričljivo. Najbolj me je navdušil z neverbalno komunikacijo, s pomočjo katere gledalec začuti večplastnost njegove stiske. 32-letnik iz Vancouvra v filmskem svetu dobiva vse več priložnosti, ki jih očitno dobro izkorišča. Pred kratkim je dobil manjšo vlogo Deadpoola v Možeh X na začetku: Wolverine, zaradi nadpovprečnega vtisa pa so mu pri Marvelu za leto 2012 že zaupali samostojni film.

Dobro so zasedene tudi stranske vloge, vključno s prelepo naravo (ki so jo v resnici posneli v Massachusettsu in Rhode Islandu). Navduši predvsem Betty White (pred desetletji smo jo občudovali v TV-seriji Zlata dekleta), ki nevsiljivo oživi telo optimistične babice. Človek kar ne more verjeti, da bo v resnici čez nekaj mesecev dopolnila 88 let. Prijetno odkritje je Oscar Nunez (Pisarna), ki nasmeji v četverni vlogi natakarja/striptizerja/prodajalca/matičarja.

Eden izmed glavnih motivov je nedvomno družina (zgodnja izguba staršev, povezave v družini, zaščitniški oče, družinsko podjetje ...), a ob koncu zapisa bi raje izpostavil drugo misel. Glavni junakinji grozi izgon iz države (s tem tudi izguba sanjske službe), ker se ne drži pravil (zakonov oziroma birokracije). Si predstavljate družbo, v kateri bi represivni organi uspeli kaznovati prav vsak "prekršek", ki ga storite? Se vedno peljete 40 km/h mimo cetninskih postaj? Imate s seboj vedno dokument, s pomočjo katerega vas policist lahko legitimira? Na srečo je družba (vključno z represivnimi organi) še dovolj prožna in prilagodljiva.