Režiser in scenarist Neil Marshall se več kot očitno spogleduje z generacijo, rojeno v sedemdesetih, ki se z zasanjanimi očmi nostalgično spominja akcijskih filmov osemdesetih. In čeprav sem med njimi, me s svojim tretjim celovečernim filmom ni prevzel. Vsaj ne tako kot z dinamično grozljivko Pasji vojaki (2002) ali še boljšo pustolovsko srhljivko The Descent (2005).

Sodni dan je v bistvu pogreta mineštra, sestavljena iz kombinirane osnovne zamisli Pobega iz New Yorka (1981) in 28 dni pozneje (2002) ter akcijskimi prizori iz Pobesnelega Max II: Cestnega bojevnika (1981) in Osmega potnika 2 (1986). Jasno je, da se je Marshall želel pokloniti omenjenim filmom, ki jih je v mladosti nedvomno neštetokrat videl. In ker je v manjši meri in z večjim uspehom podobno počel že s svojima prvima celovečercema, za katera je prav tako napisal scenarij, bi od Sodnega dne upravičeno pričakovali več.

Izpostavim lahko osrednji mikavno srboriti lik Rhone Mitre, ki se zgleduje po liku Sigourney Weaver iz Osmega potnika in liku Kate Backinsale iz Podzemlja (2003), ki mu je, resnici na ljubo, precej bližje. Tako po postavi kot po borilnih sposobnostih. Dobrih je tudi nekaj atraktivnih akcijskih prizorov s čudovitim škotskim ozadjem ter z mešanico sodobne tehnologije, srednjeveškega orožja in recikliranega železja. Mirno pa bi lahko živel brez punkovskih skupin, ki bodo, če verjamemo množici podobnim filmom, zavladali svetu, če bomo preživeli ubijalski virus, nuklearno razdejanje ali napad Nezemljanov.

Ocena: +2, piše: Uroš Šetina.