Pred razmislekom o Steklenem, ki ga v teh dneh lahko ujamete v kinematografih, si privoščimo še izlet v filmske arhive, na začetek trilogije, ki je leta 2000 ponudila alternativo nabuhlim, megaproračunskim stripovskim adaptacijam, kakršne so v zadnjih dveh desetletjih povozile kakršna koli odstopanja v pristopu k žanru.

Danes spada v popkulturni kanon, zato je lahko pozabiti, da je Nezlomljivi (2000), ki ga je takrat še "čudežni deček" M. Night Shyamalan posnel takoj po Šestem čutu, v času izida pravzaprav obveljal za razočaranje. Ni bil ravno kolosalna finančna polomija, niti slučajno pa ni dosegel pričakovanj industrije. A Nezlomljivi se je postaral kot dobro vino, morda celo bolje kot Šesti čut ‒ skozi leta si je pridobil izmuzljivi status kultnega filma. Učinkovit ni samo zaradi preprostosti osrednje ideje ‒ Kaj se zgodi, če superjunak sploh ne ve, da je superjunak? ‒ ampak tudi zaradi kontrasta z megalomanskostjo in hipertrofiranostjo vseh stripovskih blockbusterjev, ki so jih začeli serijsko proizvajati veliki studii. Nezlomljivi je na inteligenten način poiskal vizualno kontinuiteto s stripi: barvna paleta je reducirana na peščico kontrastnih odtenkov, kompozicija prizorov simulira okenca v stripu, silhueta Brucea Willisa v

dežnem plašču pa je tako rekoč prototip temnega maščevalca. Film je več teže kot na kako šokantno "shyamalanovsko" razkritje položil na počasno utelešanje edine logične, samoumevne resnice: Kjer obstaja superjunak, je na drugi strani premice tudi zlikovec.

V 16 letih, ki so sledila, je Shyamalan svojo kariero najprej zafrčkal (Zadnji gospodar vetra, Čas po Zemji ...) in se nato iz vrst odpisanih izvlekel s sodelovanjem s kultnim producentom grozljivk Jasonom Blumom; sad te naveze je bil nizkoproračunski, solidni horror Obisk. Z njim si je naš junak povrnil dovolj zaupanja studiev, da je lahko posnel srhljivko Razcepljen (2017), ki je šele v zadnjem prizoru razkrila Brucea Willisa in s tem povezavo z Nezlomljivim ‒ povezavo, ki je bila omejena na ugotovitev, da se vsi liki očitno gibljejo v istem filmskem svetu.

Razcepljen v retrospektivi ni bil fantastičen film, a je bil James McAvoy v glavni vlogi moža s 24 osebnostmi tako prepričljiv, da je Shyamalan končno dobil še eno finančno uspešnico ‒ in s tem proste roke za uresničitev svoje vizije, za dokončanje leta 2000 začete zgodbe.

Osrednja zanimivost Steklenega je, da v istem filmu združi protagoniste vseh dosedanjih poglavij sage: Shyamalanov odgovor na Maščevalce, če hočete, s to razliko, da je v ospredju samo trojica likov ‒ lakonični superjunak David Dunn (Bruce Willis), zlobni genij Elijah (Samuel L. Jackson) in animalistični silak Zver (James McAvoy), ki ga spremlja njegova "Horda" osebnosti. Megalomanski projekt torej, sad skoraj dveh desetletij stopnjevanja napetosti ‒ zato je še toliko bolj osupljivo, da je pred nami na videz nedodelan film z neenakomernim dramaturškim lokom, ki ga za nameček kazi še Shyamalanova največja hiba: spet, spet se premočno nasloni na razkritje v sklepnem dejanju, ki je v primeru Steklenega naravnost abotno in antiklimaktično.

David Dunn (Willis) je v zadnjem desetletju očitno postal urbana legenda: "Nadzornik", anonimni maščevalec v dežnem plašču, ki preganja zločince po Philadelphii. Morilska Zver (McAvoy) je še vedno na prostosti, a mu je David vse tesneje za petami. Preden bi lahko zares prišlo do velikega soočenja, ju policija strpa v psihiatrično ustanovo. Isto ustanovo, v kateri Elijah (Jackson) vegetira že od dogodkov v Nezlomljivem. Vsi trije so v oskrbi dr. Ellie Staple (Sarah Paulson), psihiatrinje, specializirane za megalomane z utvarami o lastnih nadnaravnih sposobnostih.

Skoraj vse dogajanje od te točke naprej je ujeto med sterilne, prazne zidove bolnišnice, ki delujejo kot prazno platno za Shyamalanovo igro s simboliko barv in ne pripomorejo ravno k vizualni privlačnosti filma. Osvežujoče je, da težišče filma o superjunakih enkrat ni na eksplozijah in akcijskih prizorih, a kaj, ko jih skoraj v celoti nadomesti z neskončnimi monologi, v katerih vsak od protagonistov v nedogled ponavlja svoj kredo (ki ni zapleten in smo ga razumeli že v prvih petih minutah). Temu dodajmo še pleteničenje o resničnem, globokem pomenu stripovske umetnosti, ki na trenutke grozi, da bo prebilo četrti zid in gledalca nagovorilo neposredno. Če se končno en stripovski film ne konča s kolateralnim uničenjem cele metropole, je treba najti dovolj vizualno in pripovedno močno alternativo, kar pa Shayalanu žal ne uspe.

McAvoy je še vedno izjemen, in scenarij s pridom izkorišča njegovo preklapljanje med različnimi "osebnostmi" Horde; tokrat jih spoznamo še precej več kot v Razcepljenem. Jacksona zgodba predolgo drži v (nevidezni) otopelosti (njegova vloga bi bila lahko večja), z naskokom najmanj posrečena pa je vrnitev Anye Taylor-Joy. Dekle, ki jo je v Razcepljenem ugrabila Horda, zdaj čuti neko nerazložljivo naklonjenost in nežnost do svojega skorajšnjega krvnika; z njim uprizarja izkrivljeno reinterpretacijo Lepotice in zveri.

Težko si je predstavljati, kakšen film bi Stekleni moral biti, da bi upravičil evforijo zvestih Shyamalanovih fenov, ki je naznanila njegov prihod ‒ a s precejšnjo gotovostjo si upam trditi, da končni izdelek ni ta film. Fascinantni premisi in sijajni igralski zasedbi navkljub se vsi deli enačbe nikakor ne sestavijo v koherentno celoto, v celoto, ki bi vzpostavila dramatično napetost in jo pripeljala do smiselnega vrhunca.

Ocena: 3, piše Ana Jurc