Assayas predstavlja zgodbo o nekdanji prostitutki Sandri (Asia Argento), ki si v Parizu svoj kruh reže z uvozom. Kolesje zgodbe dobi zagon, ko se sreča z nekdanjo stranko/zvodnikom/partnerjem Milesom (Michael Madsen).

Neprepoznani Madsen
Film ima dobre predpostavke: mično in skrivnostno glavno igralko, ki ji je Asia Argento več kot le posodila telo in je pravzaprav edina svetla luč Surove ljubezni. Michael Madsen je uveljavljen filmski zvezdnik, ki pa je imel očitno propagandno vlogo. Eden nepogrešljivih junakov Tarantinovih filmov (Stekli psi, Ubila bom Billa) je svoje minute odigral preveč rutinsko, na trenutke celo leseno in je končnemu izdelku prej škodoval kot koristil.

V čakanju odrešitve (in konca)
Med dobre predpostavke lahko štejemo tudi številne preobrate. Ti imajo po navadi (v dobrih filmih) pomembne naloge: prinašajo nove informacije in pomagajo razvoju filma in njihovih junakov. Surova ljubezen v svoji dobri želji sicer postreže s kar nekaj preobrati, a ti so nemalokrat protislovni in le malo doprinesejo k rasti glavne junakinje. Ko se dogajanje v drugi polovici filma preseli v Hongkong, je videti le še kot čakanje na odrešitev (konec), a tega ne dočaka tako ali drugače.

Slaba igra
Vzrok zakaj Argentova v tako medlem izdelku izgleda res dobro, je kar v celotnem kadru. Ob enodimenzionalnima Carlu Ngju in Kelly Lin (v vlogi zakonskega para, ki vodi pristanišče, v katerem je zaposlena Sandra) moram žal omeniti še ameriško glasbenico Kim Gordon, ki na srečo nastopi le v epizodni vlogi. Ob tem nastopu še Vasilij Polič v Zvenenju v glavi izgleda sijajno.

Kako do prevoda filma?
Pa še besedica o naslovu filma. Originalni Boarding gate namiguje na razlike v svetu, v katerem se nahaja Sandra, in neko ujetost v njem. Lahko le ugibam, kako so našli Surovo ljubezen. Če povežem s splošno oceno filma, lahko rečem, da so ustvarjalci filma s svojim izdelkom delali surovo. Izdelek je surov, ampak le v podobi surovega razočaranja.

Ocena: 2, piše: Slavko Jerič