Po prvih minutah me je duh scenografije in fotografije Sweeney Todda spomnil na Moulin Rouge (2001). Oba sta namreč predstavnika sodobnih muzikalov, ki za razliko od večine drugih novejših (Chichago, Hairspray) ne poskušajo poustvariti sloga in vzdušja klasičnih gledaliških muzikalov (West Side Story, My Fair Lady) ali popmuzikalov 60. in 70. letih (Grease, Hair, Saturday Night Fever).

Sweeney Todda, ki temelji na čislanem gledališkem muzikalu o maščevalnem londonskem brivcu, odlikujeta predvsem bogata in domiselna kostumografija in scenografija. Zanjo je prejel tudi oskarja, medtem ko je bil nominiran še za kostumografijo in glavnega igralca (Johnny Depp).

Depp in Helena Bonham Carter sta vsekakor karizmatičen filmski par, vendar pa glasba in besedilo, ključni sestavini muzikala, nista prav nič posebnega ali omembe vrednega. Gledljivost mu, poleg že omenjenih odlik, dviguje še intrigantna zgodba in pester izbor stranskih vlog, kot sta Alan Rickman in Sacha Baron Cohen.

Ocena: 3+; piše: Uroš Šetina