Johnny Depp, ki ima lonček kabuki bele barve najbrž stalno na nočni omarici, z afektirano globokim glasom pa govori že v spanju, se je za svoje osmo (!) sodelovanje s Timom Burtonom prelevil v Barnabasa Collinsa, malo manj melanholičnega in introvertiranega križanca med Edwardom Škarjerokim, Jackom Skellingtonom in Nosferatujem. Po adaptacijah (ki bi ju marsikdo katalogiziral pod "mrcvarjenje") Charlieja in tovarne čokolade ter Alice v Čudežni deželi je bila tokrat na tapeti v ZDA v šestdesetih silno priljubljena popoldanska žajfnica z vampirsko tematiko, Dark Shadows. A kaj, ko proračuni Burtonovih filmov očitno rastejo v obratnem sorazmerju s količino svežih idej, ki se mu utrnejo.

Sam slog, bolj malo vsebine
Če tipično morbidno estetiko s skrivenčenimi drevesi in opuščenimi graščinami v Burtonovi adaptaciji Temnih senc še lahko razumemo kot režiserjev zaščitni znak, pa to ne bi smelo biti opravičilo za to, da je na vizualno dovršeno okostje očitno pozabil obesiti kakršno koli vsebinsko "meso" - pod zloščeno površino se skriva komaj za kak ščepec duše. Temne sence sicer imajo svoje prebliske genialnosti, predvsem v obliki situacijske komike (Barnabas, ki spi "zložen" v kredenci za posteljnino, je krasen prizor), a ti dosežejo samo to, da se nam stoži po bolj navdahnjenem Burtonu iz časov Sweeneya Todda ali Velike ribe.

Dobronameren namig režiserju: ljubezen do čudaških karakterjev in žena, ki je izrezana zlobna čarovnica (ali v tem primeru pijana spletkarka), še ne pomenita, da znaš zares pripovedovati (filmske) zgodbe; oskarja za najboljši film po navadi dobi tisti, ki je dobil tudi kipec za najboljšo režijo, ne pa nujno tudi tistih za scenografijo, kostumografijo in masko.

Vampirska telenovela: ljubezen, maščevanje in nesmrtnost
Zgodba nas v začetni, pravljični sekvenci vrže v drugo polovico 18. stoletja. Barnabas Collins, aristokratski plejboj in dedič veličastne graščine Collinwood po bežni aferici zapusti služabnico - in v prostem času čarovnico - Angelique (Eva Green). Zavrnjena lepotica iz maščevanja Barnabasovo zaročenko Josette uroči, da se s pečine vrže v smrt, njega samega pa spremeni v vampirja in ga da nato, da bi malo razmislil o svojih grehih, živega zakopati.

Prevrtimo naprej v leto 1972, ko skupina gradbenih delavcev po naključju odkoplje krsto, v kateri je bil Barnabas vklenjen skoraj 200 let. Po prvih previdnih stikih s čudaštvi 20. stoletja, kot sta "nenavadna podlaga" (asfalt) in "demon z bleščečimi očmi" (približujoč se avtomobil), se Barnabas zavihti na čelo razpadajoče dinastije Collins, ki zdaj šteje matriarhinjo, njegovo daljno sorodnico Elizabeth (Michelle Pfeiffer), njenega neuporabnega sina Rogerja (Jonny Lee Miller), mulasto najstniško hčerko Carolyn (Chloë Moretz) in Rogerjevega sina Davida (Gulliver McGrath), ki ga preganja duh pokojne matere. Za njegovo krhko duševno ravnovesje skrbita zapita psihiatrinja dr. Julia Hoffman (Helena Bonham Carter) in guvernanta Victoria (ki je Barnabasovi mrtvi ljubezni Josette najbrž tako podobna zato, ker ju igra ista ženska, Bella Heathcote). Malo manj spodbudna vest je, da je še vedno na prizorišču tudi zlobna Angelique, zdaj utelešena kot lokalna ribiška magnatinja, ki Collinsove uspešno spravlja na beraško palico. In ker Barnabasa bolj kot odločanje med obema ženskama očitno zanima posel, se z vsemi močmi vrže v obnovo nekdaj veličastnega ribiškega imperija Collinsovih.

Preveč idej brez enotnega koncepta
Čeprav je Burtonovim projektom načeloma težko prilepiti kakršno koli žanrsko etiketo, razen "burtonovski", se vseeno zdi, da Temnim sencam manjka nekakšna povezovalna rdeča nit. Film, ki se vrti okrog nesmrtne romance, a ni ljubezenska zgodba, ki ima za protagonista morilskega krvosesa, a ni grozljivka (vse nasilne umore - kajti Barnabas ni vzdržen vegetarijanec - odpravimo z levo roko), in ki nenehno skuša duhovičiti, a ni zares smešen, je na koncu nekakšna zblojena kombinacija melodrame, gotske grozljivke, nadnaravne telenovele, parodiranja Somraka (vsaj upam, da je bil prizor razdejanja sobe v navalu strasti parodija na Edwarda in Bello) ter referenc, nametanih z vseh vetrov - od izvirne serije pa do klasičnih vampirskih filmov in satire Smrt ji lepo pristoji.

Oh, ta sedemdeseta
Večina humorja sloni na Barnabasovih predviktorijanskih nazorih ("15 let, pa brez moža? Raje pohiti, preden se ti maternica posuši in odmre.") in karikiranju sedemdesetih ter drevesa objemajočih hipijev, lavalučk in drugih klišejev, ki spadajo zraven. Temne sence so bolj kot film nekakšen kolaž referenc in vizualnih citatov. Ta vtis samo še podkrepi cel sprevod gostujočih zvezd, od zvezdnika izvirnih Temnih senc, tik pred premiero umrlega Jonathana Frida, pa do kultnega Christopherja Leeja in celo Alicea Cooperja, ki izpade samo za las manj groteskno kot Liza Minelli, ki je zmedeno poplesovala v drugem Seksu v mestu. Celotna zasedba odbitih, spletkarskih in karikiranih prebivalcev Collinsporta se po Burtonovi šahovnici premika bolj ali manj brez kakršne koli utemeljene motivacije ali razloga (vidi se, da je bilo vse skupaj posneto po žajfnici), in ko se v enem od zadnjih kadrov nekdo mimogrede prelevi v volkodlaka, to človeka po vsej predhodni seriji arbitrarnih ovinkov niti ne gane niti ne zbudi iz otopelega dremeža.

In če mislite, da je bilo vse to precej slabo: pred Temnimi sencami Kolosej že predvaja napovednik za bizarnost z zgovornim naslovom Abraham Lincoln: Vampire Hunter, za katero je scenarij spisal Seth Grahame-Smith, "krivec" za ta film. Bojim se, da bodo Temne sence nekoč še "dobri stari časi".

Ocena: 2, piše Ana Jurc