Mlada vdova Hannah (igra jo Rebeca Hall) se ne more in ne more posloviti od svojega moža, nadarjenega glasbenika, ki se je smrtno ponesrečil med pohajkovanjem po gorah. Čeprav je izdal le en album, ima veliko vdanih oboževalcev in oboževalk, ki se zanimajo zanj in obiskujejo njegov grob, ob katerem poskuša Hannah najti mir. Jasno je, da jo bo prebudila iz letargije šele nova ljubezen, in ta ji potrka na vrata s popkulturnim akademikom Andrewom (igra ga Jason Sudeikis). Andrew bi rad napisal knjigo o njenem možu Hunterju, a kaj, ko med glavnima igralcema nikoli zares ne preskoči iskrica; tudi neizogibni srečni konec nas pusti še bolj hladne kot po navadi pri podobnih filmih.

Čeprav je igralska zasedba sestavljena iz nastopajočih z obširnimi izkušnjami v komičnih vlogah (še najmanj to velja za Rebeco Hall, njeno vlogo pa naj bi sprva igrala Rose Bryne), so komični položaji v filmu prej izjema kot pravilo. Zdi se, da se Tumbledown jemlje vse preveč resno, da poskuša v gledalcu prebuditi oziroma mu skoraj vsiliti nekakšno zmes melanholije in ganjenosti, a mu to ne uspe zares.

Ker Hannah sklepa, da je Andrew le še eden izmed novinarjev, ki poskušajo izkoristiti smrt njenega moža le za večjo branost, ne le besno briše njegova sporočila, temveč mu med drugim raztrga zapiske in liste raztrosi po ulici. Vsa njena vihrava zaletavost je zelo očitno nastavljena le kot slamnati mož za nadaljevanje zapleta, hkrati pa sumljivo spominja na t. i. "histeričnost", ki je že zgodovinsko priljubljen izraz za diskreditiranje žensk. Hunter je ustvarjal indiefolk glasbo in film si včasih popolnoma nekritično prizadeva, da bi bil od začetka do konca prežet s pripadajočim vzdušjem: gorska koča, v kateri živita in pišeta Hannah in Andrew, mrzle gozdnate pokrajine Nove Anglije ter prikupna preprostost njenih prebivalcev na trenutke spominjajo na prizore iz kakšne reklame za kavo.

V zgodovini se je veliko odličnih filmov šalilo še iz precej bolj resnih in žalostnih tem, kot jih obravnava Tumbledown, a film kljub svoji žanrski umestitvi nikoli zares ne izkoristi priložnosti, ki se včasih ponujajo kot na pladnju. Zdi se, da sicer ves čas igra po pravilih in da v njem ni nobenih večjih napak, a s svojo zadržanostjo in korektnostjo ostaja od začetka do konca enoplasten in medel.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino, na 3. programu Radia Slovenija (ARS).