Vžigalica: izjemno uspešna knjižna predloga
Alice Sebold je leta 2002 napisala istoimenski roman, ki je nemudoma postal uspešnica. Režiser Peter Jackson je hitro odkupil pravice, leta 2007 začel produkcijo, dobri dve leti pozneje pa na platnih predstavil svoj prvi celovečerec po King Kongu.

In medias res: vpliv na psiho vpletenih
Zgodba se vrti okrog 14-letne Susie (Saoirse Ronan), ki takoj na začetku razkrije, da je mrtva. Umoril jo je osamljeni sosed George Harvey (Stanley Tucci). Starša Jack (Mark Wahlberg) in Abigail (Rachel Weisz) se s smrtjo težko sprijaznita. Mlajša hči Lindsey (Rose McIver) sumi, da bi imel lahko pri umoru prste vmes prav Harvey. Velik del dogajanja je osredotočen na Susie, ki je sicer umrla, a še vedno vidi dogajanje na Zemlji, noče pa prekiniti povezave in preiti na "drugo stran".

Ideja 1: Kakšen je svet brez mene?
V ozadju je stara ideja, na katero je najbrž pomislilo že veliko ljudi: "Kakšen bi bil videti svet brez mene?" Saj veste - "navidezno" umrete, potem pa lahko opazujete vaše bližnje, kako se spopadajo z bolečino izgube in kako neskončno vas pogrešajo. Omenjena misel je v jedru dveh morda najbolj znanih božičnih filmov (Čudovito življenje, Božična pesem), le da v njih glavni junak dobi možnost, da se pokesa, da popravi svoje napake. V filmu V mojih nebesih glavna junakinja te možnosti nima (Česa bi se pravzaprav morala pokesati?).

Ideja 2: Spolno prebujanje v 70. letih
Če pa na zgodbo pogledam s psihološkega vidika, se v ozadju (lahko) skriva drugačna ideja. Umorjeno dekle se začne spolno prebujati, spozna fanta, ki si ga želi neskočno (tako neskočno, da noče "dokončno" umreti?) poljubiti, nato pa je umorjena. Dekle je zelo navezano na očeta (gre za povsem "normalen", nedevianten odnos), odnos z materjo pa je v ozadju. Ko le za hip pomislimo, da bo veza ogrožena, je kaznovana z umorom (ter posilstvom) in se med obema svetoma pridruži mali skupinici deklet, ki jih je dočakala podobna usoda. Pri interpretaciji si lahko pomagamo z dejstvom, da zgodba poteka ob koncu 60. oz. na začetku 70. let, ko je bil družbeni pogled na mladostniško spolnost v primerjavi z današnjim časom nekoliko bolj konservativen.

Za/proti: uspešno mešanje žanrov
Načeloma nisem ljubitelj mešanja več žanrov v enem samem filmu. Film V mojih nebesih postreže z ogromno kadri, ki pripadajo povsem različnim žanrom (drama - žalovanje; komedija - prihod babice v podobi Susan Sarandon; triler - Lindsey vdre v sosedovo hišo; znanstvena fantastika - prikaz življenja med obema svetovoma ...), a mešanje ne podre ritma, niti ne zmoti naracije in vsebine. Mešanje dejanjsko prinaša dodano vrednost.

Sorodniki: morilec je takoj znan
Sam začetek, ko glavna junakinja razkrije, da je mrtva, spominja na nekatere klasike (Bulvar somraka, Lepota po ameriško), a se od njih takoj odmakne, saj glavno vprašanje ni identiteta morilca, ampak psihološko stanje vseh vpletenih (vključno z umrlo deklico) po grozljivem umoru. Fantazijski del v podobi življenja "med svetovoma" pa vas lahko spomni na marsikatero fantazijsko potovanje (Velika riba, Favnov labirint, Celica ...).

Pod črto: odlična Saoirse Ronan in Stanley Tucci
V mojih nebesih je pretanjen film, ki me ni pustil ravnodušnega in pušča ogromno materiala za razmišljanje. Občutek pa imam, da je glavni vzrok za mešane občutke predvsem odnos posameznika do fantazijskega dela filma, ko Susie lebdi nekje "vmes". Tisti, ki se jim ta del ne zdi združljiv s preostankom filma, prav gotovo ne cenijo celotnega izdelka. A večina se lahko strinja vsaj z eno oceno - Saoirse Ronan in Stanley Tucci sta odigrala izjemno.