Sam Raimi si je s to grozljivko več kot očitno dal duška in, kot kaže, je po resnejših filmih in megauspešni stripovski trilogiji prav pogrešal žanr, s katerim si je med filmofili prislužil kultni status.
Kdor spremlja Sama Raimija od njegovih skromnih začetkov (danes kultne) nizkoproračunske grozljivke Evil Dead (1981), v kateri je filmskemu svetu predstavil mladostniškega prijatelja in vedno domiselnega igralca s prekaljenim smislom za humor Bruca Campbella, ne bo presenečen nad bizarno mešanico groze in humorja v filmu V žrelu pekla. Scenarij je režiser napisal skupaj z bratom Ivanom, ki mu je priskočil na pomoč že pri nekaterih drugih filmih (Spider-Man 3, Darkman, Army of Darkness). Sam v svojih filmih pogosto nameni manjše vloge drugemu bratu Tedu (v tem filmu se pojavi v vlogi zdravnika), redkeje pa tudi Campbellu, čigar igralski slog se najbolje prilega Samovemu smislu za humor.
( Alison Lohman), ki jo brata Raimi dobesedno pošljeta skozi pekel. Ne samo Christine, temveč tudi Lohmanovo, sicer spodobno igralko, ki Bruceu pač ni dorasla (manjka ji predvsem komičnega takta). Po drugi strani pa je treba priznati, da resnično prenese precej ogabnosti med fizičnem srečanjem s starko Ganush (Lorna Raver), ki nad njo prikliče urok peklenskega zlega duha.Gledalec se tudi težko poistoveti s Christino, ki po eni strani predstavlja aktualne "pohlepne bančnike" (Ganusheva pa slehernike, ki jih banke mečejo iz stanovanj, ker zamujajo z vračanjem posojila), po drugi pa žrtev nemilostnega in neizprosnega duha, ki si je urok nakopala na glavo, ko se je vdala želji po napredovanju. Proti koncu se sicer izkaže, da je bila le žrtev okoliščin, in spet najde svoj moralni kompas, vendar ostaja odprto vprašanje, ali ni morda prepozno. Tako za Christino kot gledalce.
Področje, kjer V žrelu pekla dobesedno blesti, pa so zvočni učinki. Že dolgo nisem videl grozljivke, ki bi se s takšno vnemo predala zvočnim učinkom, ki poskrbijo za dodatno moč večjega dela srhljivih trenutkov. Vizualni, po večini praktični učinki so prepričljivi in mestoma namerno ostudni (Raimi nam namesto potokov krvi postreže s slinasto sluzjo). Ne manjka tudi svojevrstnega humorja, ki je režiserjev zaščitni znak vse od trilogije Evil Dead in ga navadno uporabi na vrhuncu nekaterih najvznemirljivejših prizorov (denimo samoobramba s pisarniškim spenjačem).
Sam Raimi si je s to grozljivko več kot očitno dal duška in, kot kaže, je po resnejših filmih in megauspešni stripovski trilogiji prav pogrešal žanr, s katerim si je med filmofili prislužil kultni status. Po nekaterih virih se bo morda prav zato, preden se posveti Spider-Manu 4, zdaj najprej lotil predelave Evil Deada. Če ne bo "pozabil" na Campbella, bo vsekakor vredna ogleda.
Ocena: +3, piše: Uroš Šetina.
| V žrelu pekla (Drag Me to Hell) |
ZDA, 2009 Žanr: grozljivka Povezavi: uradna stran, IMDB |
Sam Raimi si je s to grozljivko več kot očitno dal duška in, kot kaže, je po resnejših filmih in megauspešni stripovski trilogiji prav pogrešal žanr, s katerim si je med filmofili prislužil kultni status.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje